Dark Descent Records, 2023

Leta 2014 je Radio Študent zamudil izid dolgometražnega prvenca Sacred White Noise zasedbe Thantifaxath. Glasbo te enigmatične avantgardne blackmetalske kanadske združbe je zamudil tudi tri leta pozneje, ko je bend izdal svoj drugi EP, bržkone najpopularnejši oziroma zagotovo tudi najpriljudnejši, pa morda tudi kar najboljši izdelek v opusu zasedbe – Void Masquerading as Matter. Letos, skoraj desetletje po prvencu, se moramo zadovoljiti z drugim studijskim dolgometražcem te zasedbe, Hive Mind Narcosis, ki je tako kot vsi bendovi izidi doslej, izšel pri ameriški založbi Dark Descent Records.

Skladba Cursed Numbers z EP-ja iz leta 2017, ki s štirimi skladbami doseže dolžino dolgometražca in pravzaprav preseže dolžino številnih dolgometražnih izdaj v zadnjem letu, zaradi srhljivega učinka strmoglavljenja v vseh pogledih in z vsemi pripomočki – tako z zvokom kot vsebino – predstavlja vrhunec glasbovanja zasedbe Thantifaxath in bi si bolj kot nova plošča zaslužila nekajkratno ponovitev v terminu Tolpe bumov. Deviški pristop k tej skladbi in tudi EP-ju kot celoti bo v nekem zaresnem ljubitelju glasbe brez pretiranih, čeprav upravičenih predsodkov do teatralnosti večine težkometalne glasbe vzbudil prijetno neprijetne občutke.

Morda uspe Thantifaxath ta srhljivi duh ustvariti na soroden način oziroma vsaj s podobnim rezultatom, kot to s skladbo Speak in Tongues of the Dead uspe še enemu enigmatičnemu projektu, Book of Sand, a je pristop drugačen in učinek bistveno bolj neprijeten. Učinek šoka je pri Book of Sand tako neverjetno močan in pravzaprav izpeljan dokaj enostavno, da ga bo v tem kakšen glasbeni projekt le stežka presegel, ne glede na vse ogabnosti, razsekovanja, prepade, udarnost, divjaštvo in na drugi strani zatišje ali pa jokanje in jamranje – ne glede na vse večinoma spodletele poskuse biti do onemoglosti ekstremen v kakršnem koli že zvoku ali čustvih oziroma izpovedi, ki jih slišimo ali čutimo ob težji kitarski glasbi raznih podzvrsti.

Thantifaxath z novo ploščo podobno kot večji del kitarske gmote niso zmogli več ponuditi nečesa, kar bi zaobrnilo naše glave, kot jim je uspelo s kakšnim od preteklih izidov, čeprav na plošči, predvsem v njeni poslednji skladbi, slišimo odmev žlahtnejšega dela njihove glasbene preteklosti. Vračanje v preteklost seveda ničesar ne pomeni. Tudi ni dovolj, da je glasba v izbranem žanru vrhunsko izvedena ali pa da so glasbeniki vrhunski inštrumentalisti. Ne šokirajo, ne presenetijo, ne hipnotizirajo, ne omamijo več z melodijo, kakšnim rifom, detajlom, besedo. Ne vzbudijo želje po vnovičnem poslušanju, vanj smo prisiljeni.

S Hive Mind Narcosis so se Thantifaxath vrnili k zvoku, ki smo ga slišali predvsem na njihovem samonaslovljenem debitantskem EP-ju leta 2011 in se v povprečnosti poravnali z večino albumov trenutne (metalske) bere. Bendova nova muzika ostaja kompleksna, ekstremna, a je v pravem pomenu besede ekstremna predvsem za tiste, ki takšne glasbe ne slišijo prav pogosto. Je izpeta in ne bo posivila las, je nekje vmes, ni duhovita niti je ne moremo jemati resno v njeni skrajnosti in sporočilnosti, je in ni groteskna in strašljiva, bolj kot k osušeni zemlji in skalovju je usmerjena nekam k nebu, lebdi in se počasi izgublja v črni praznini. Je pod narkozo, omrtvičena, ne ve, kaj bi sama s sabo. Bolje bi bilo, da bi strmoglavila nazaj na zemljo.

Thantifaxath – Cursed Numbers (2017)