THE ARMED: ULTRAPOP

Recenzija izdelka
31. 5. 2021 - 19.00

Sargent House, 2021

 

Glasbo kot umetniško obliko večinoma opredeljuje predvidljivost. Naše glasbene preference temeljijo na žanrih, ki vodijo to, kako poslušamo in interpretiramo glasbo. Ustvarjanje glasbe je postalo tako odvisno od teh nalepk, ki jih prilepimo na vse možne zvoke in hrup, da pogosto vemo, kaj bomo slišali od zasedbe ali glasbenika, ki svojo glasbo opredeljuje kot rock ali pop, čeprav ga ne poznamo.

Vsi tisti standardi in pogoji, ki jih je treba izpolniti, ustvarjajo nekakšno območje udobja znotraj samih žanrov. Alternativa in mainstream tako obstajata znotraj lastnih parametrov, ki so redkokdaj fleksibilni. Vendar se kljub vsej tej uniformnosti v glasbi vedno najde nekaj pustolovcev, ki radi razmišljajo onkraj meja in najdejo načine, kako se poigrati s splošno sprejetimi navodili in jih malo premešati. Eden izmed njih je detroitski hardcore punk kolektiv The Armed, ki je z novim albumom ULTRAPOP, krivcem za nocojšnjo Tolpo bumov, predvidljivost žanrov redefiniral v čudovit kaos.

Sam kolektiv ali – kot pravijo člani sami – »najboljši bend na svetu« deluje zunaj razmerij normalnosti. Od ustanovitve leta 2009 je projekt deloval v senci skrivnosti. Identiteta članov je bila anonimna in pogosto so najemali igralce ali druge glasbenike, da so jih dobesedno igrali pri vseh dejavnostih, ki sodijo k uspešnemu bendu, od intervjujev do glasbenih videospotov. Oddaljenost od oči javnosti jim je prinesla velik krog dokaj predanih spletnih oboževalcev, ki so svoj čas na internetu namenili karieri kolektiva. Govorice o ozadju intrigantnega projekta so zgradile njihovo nekoliko čudaško podobo. Tako je bil kolektiv en mesec korporativna oglaševalska agencija, naslednji pa tajno financiran projekt znanega skateboarderja Tonyja Hawka.

The Armed so s svojim tretjim studijskim albumom Only Love leta 2018 uvedli inovativne ideje znotraj hardcore punka, ki so temeljile na nepoznavanju standardnega znanja ter glasbenih standardov. To pomeni, da se je bend moral distancirati od svojega prejšnjega dela in se pretvarjati, da v resnici še ni slišal za hardcore, punk ali metal glasbo, katere elementi so v bistvu gonilna sila kolektiva. Rezultat je bilo eksperimentiranje z drugimi žanri, kot sta pop in noise, katerih melodični sintetizatorji in groba elektronika so bili v nasprotju z nasilnimi instrumentali, agresivnimi kitarskimi rifi in distorziranim vokalom.

Z novo izdajo ULTRAPOP, četrtim studijskim albumom, se je kolektiv odločil, da bo obudil eksperimentalno vzdušje in povzročil še večji kaos, in to ne samo v glasbenem smislu. The Armed so končno utišali vse govorice ter razkrili pravo identiteto. Presenetljivo je, da ne gre za standardni štiričlanski bend, ampak za projekt, ki ga vodi osem ustvarjalnih umov. Poleg tega nepredvidljivega dogodka je na album vplivalo tudi sodelovanje z znanimi glasbeniki, kot sta Eva Spence iz britanske progresivne rock zasedbe Rolo Tomassi in Troy Van Leeuwen iz znane Queens of the Stone Age.

Na albumu ULTRAPOP smo ponovno priča kombinaciji hardcora in popa, ki ju po navadi dojemamo kot popolno nasprotje. Na to lahko gledamo tako, da si predstavljamo ogromen zid med tema dvema glasbenima skrajnostma. The Armed priletijo s svojim uničujočim razpoloženjem in velikanskim kladivom ter popolnoma porušijo zid. V tem trenutku se zgodi ULTRAPOP, ki ga vodi zvok dekonstrukcije, groze, hkrati pa tudi mehkobe in melanholije. Kolektiv trdno drži ravnovesje med kompleksnostjo hardcora in preprostostjo pop glasbe. Vsaka skladba na albumu skriva element presenečenja. Optimistične sintetizatorske melodije se lahko v vsakem trenutku spremenijo v brutalni hrup in divje kričanje. Ti popolnoma kontradiktorni elementi so izločeni iz konteksta nezdružljivosti, s tem pa kolektiv uspešno pokaže, da lahko tovrstna nenavadnost odpira nove poti in doživetja tako ustvarjalcu kot poslušalcu. V smislu eksperimentiranja je album ULTRAPOP bolj odprt kot njegov predhodnik, saj je glavni poudarek vedno na razvoju zmogljivosti določenih žanrov.  

ULTRAPOP postavlja splošna prepričanja o glasbi pod velik vprašaj. Kolektiv ignorira primarno idejo, da so skrajno različni zvoki med seboj nezdružljivi, in namesto tega išče stične točke, ki bi povsem različne svetove povezale v nov, osvobajajoč prostor, kjer lahko sledenje in kršenje pravil delujeta kot ena in ista stvar. Ta drugačen način razmišljanja v procesu ustvarjanja glasbe umešča kolektiv in njegov pomen na povsem novo raven na današnji sceni, kjer si redkokdo upa delovati proti večini. Album živi v liminalnem prostoru med alternativo in mainstreamom, ob tem pa izstopa kot močna reakcija in upor proti formalnosti v glasbi na splošno. Prikazuje, kako enostavno je razbiti vzorce, ko se jih popolnoma zavedamo. S tem pa je kolektiv dokazal, da lahko tovrstno kršenje pravil pripelje do nečesa povsem drugačnega, a hkrati edinstvenega. Kdor pravi, da metal in pop ne gresta skupaj, naj raje dvakrat premisli.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.