Nonesuch, 2014

Pesem Weight Of Love odpre album Turn Blue na veličasten, mogočen način. Odpre ga tako mogočno, da pred poslušalcem odpre ocean možnosti, ki ponudi nešteto smeri, v katere se lahko razvije glasba na osmi plošči The Black Keys, kitarista in pevca Dana Auerbacha in bobnarja Patricka Carneyja. 

Naloga, da se po dveh letih in pol posname naslednik mega uspešnega albuma, kakršen je bil tako po kreativni kot po komercialni plati El Camino, ni bila lahka; tudi zato, ker sta imela Auerbach in Carney precej vrtoglav življenjski in ustvarjalni tempo – svetovne turneje, številni odmevni producentski projekti, povrh vsega pa je Auerbacha doletela še ločitev. Toda, zadnjih šest, sedem let je za The Black Keys tisto, kar je bil konec šestdesetih in začetek sedemdesetih za The Rolling Stones – čas, ko sta odkrila posebno kreativno žilico, glasbeno čarovnijo, česar se, očitno, dobro zavedata in zato se nočeta ustaviti, saj podzavestno vesta tudi, da enkrat, ko se ustaviš, čarovnija lahko izgine.  

Weight Of Love je za današnje čase, ko se večina albumov še prodaja na osnovi prvih treh pesmi, zares pogumna otvoritev. Tako so plošče nekoč začenjali hipijaški in drugi boemski rockovski bendi, ki se niso bali tega, da bodo s svojo glasbo ustvarili vtis, da je zvok lahko večji od življenja. Medtem ko v Weight Of Love kitara vijuga in strastno gori na svojih kozmičnih poteh na sledi Pink Floydom, pa boben gruva v družbi basa, ki vibrira in ubira iste tone ter zaseda isto mesto v ospredju zvočne slike kot pri Sergeu Gainsbourgu v njegovi avantgardno psihadelični fazi. Po dobrih dveh minutah v pesem vstopi vokal in se lenobno stali z razkošno zvočno sliko, ki jo iz ozadja kot tretji človek dirigira producent Danger Mouse, ki s svojimi prijemi ponese ta psihadelični progresivni rock v refrenu v višave gospel rocka. Glasba zveni in diši kot zmagoslavna zarja, ki je še bolj epska od junaške noči. Nadvse obetavno. Pomislimo, da gre za še eno mojstrovino, tretjo v vrsti s strani Keysov in Mousa. 

Album Turn Blue, ki si, mimogrede, naslov izposoja iz krilatice kultnega TV-voditelja iz Ohia – Ghoulardija, čigar frazo Stay Sick so si pred leti za naslov albuma izposodili njuni rojaki The Cramps, v naslednjih desetih skladbah nikakor ne razočara. Le na trenutke doseže raven zanosa in dovršenosti te mogočne uvodne pesmi, a jo v ekspresivnosti ne preseže, navkljub številnim zelo privlačnim momentom. Da je glasba v enaki meri plod domišljije in ustvarjalnosti producenta Burtona oziroma Mousa kot uradnih podpisnikov – samega Auerbacha in Carneya, nakazuje dejstvo, da gre za nekatere izmed najbolj sočnih, najbolj sladkih, najbolj seksi momentov basovske linije. Bas navdušuje v uvodni, lepo brni v drugi In Time, v maniri godbe Slyja Stona žgečka v naslovni, po kratfwerkovsko kliče k plesu v napovednem singlu Fever, po new-orderovsko poskakuje v Bullet In The Brain, suvereno vodi pesem 10 Lovers, in je beatlesovski steber pesmi In Our Prime. Od enajstih pesmi ima bas vsaj v sedmih svojevrstno glavno besedo, a ta instrument ni niti Auerbachovo niti Carneyjevo orodje. 

The Black Keys sta naredila življenjsko potezo, ko sta pri petem albumu k sodelovanju povabila Briana Burtona in dovolila, da v njuno godbo vstopijo nadrealistični zvoki, ki jih ta tako strastno riše in sta s tem prenehala biti odvisna od lastne formule, ki sta jo pred tem tako prepričljivo zgradila. 

Turn Blue, prežet z globokim soulom in napolnjen s plemenitimi zvoki, lebdi v rockovskem raju. To je album, ki se posluša globoko v noč, vse do jutra, ko nas v nova doživetja in nove rockovske avanture zapelje drseči springsteenovski stadionski rock Gotta Get Away. Zapeljivo. Na trenutke angelsko.