THE BODY: I HAVE FOUGHT AGAINST IT, BUT I CAN'T ANY LONGER

Recenzija izdelka
2. 6. 2018 - 19.00

Thrill Jockey, 2018

 

Vedno je čas za refleksijo, vprašljiv je le čas, kdaj bo ta najučinkovitejša glede na pojavnost reflektiranega v prostoru in času. Zagotovo obstaja bolj in manj primeren čas, včasih smo dogodku oziroma stanju enostavno preblizu, včasih pa smo mu predaleč, da bi ga lahko v celoti zavzeli in reflektirali, kot je treba. Ampak dokler prevprašujemo, je še vse okej, problematično postane, ko se raje kot soočanju, prepustimo ležernemu, navidez sproščenemu poležavanju na prostranstvih obrambnih mehanizmov, ko se vedno znova lahko potolažimo z idejo, kako je usoda hotela, da je cel svet proti nam in nam zato ne preostane drugega, kakor da sebe osmislimo kot žrtev in ne kot problem ter si tako zlahka oprostimo, da smo navadni bedniki, saj vendar nikakor nismo sami krivi za nastalo situacijo. A lahko nekdo čimprej napolni ta prostor s čimveč ogledali?

Ne, ne more.

»I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer« je eden izmed poslednjih stavkov Virginie Woolf, prav tako pa je tudi naslov novega albuma dua The Body, ki ga predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov. Na polno aktivna Lee Buford in Chip King sta poleg pred kratkim izpeljane turneje po Evropi izdala tudi že kar svoj nov album, še en album vreden vsake obravnave. Od leta 2010 namreč izdajata tudi po več plošč na leto, na Radiu Študent smo zagotovo pokrivali vsaj No One Deserves Happiness, One Day You Will Ache Like I Ache iz leta 2016 in Ascending A Mountain Of Heavy Light iz 2017. Oba omenjena so posneli v sodelovanju z zasedbo Full Of Hell.

I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer je plošča čustvenih in muzikaličnih ekstremov. Tokrat je, za razliko od predhodnih albumov in živih nastopov, zgrajena nekoliko drugače; skladbe so sestavljene iz posamičnih semplov in ne klasično iz nasnete in naknadno obdelane ritem sekcije bobnov ter distorzirane kitare. Album odlikujejo skrbno obdelane skladbe, katerih detajli suvereno povezujejo kopico elementov raznih žanrov, kot so metal, hip hop, pop in klasična glasba ter gostujoče glasbenike a la frontmana zasedbe Uniform Michaela Berdana in Kristin Hayter aka Lingua Ignota.

Če še niste doživeli nastopa The Body tudi v živo, potem naj vam zaupamo, da gre za skrajno doživetje. Ne le, ker je njuna muzika v koncertnem okolju glasna as fuck, pač pa ker je s svojim načinom tudi ekstremno hipnotična in katarzična. Če obstaja možnost, da bi se vam vaše življenje res kdaj odvrtelo pred očmi, se zagotovo lahko zgodi ob glasbeni spremljavi The Body. Pričakovan prijateljski odnos njune muzike in vaše fizične prezence se ob prvem stiku hipno spremeni v telesno zasvojenost. Studijska različica The Body ni tako zelo daleč za koncertnim doživetjem, na albumu I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer temu dodatno prispevata gostujoča vokalista, predvsem Lingua Ignota, ki albumu zagotovi še posebej bridko različico žalosti in trpljenja, kakršna prežema tudi njeno dosedanje delo z izdajama Let The Evil Of His Own Lips Cover Him in All Bitches Die.

A vendar vsebine albuma ne gre asociirati nujno zgolj enoznačno s samomorom oziroma z nečim končnim, to ni edina varianta. Predstavljajte si, da vas nekdo, ki vam je bil nekoč blizu in vam to več ni, ker vas je globoko prizadel, obišče in pokroviteljsko zreducira na zgolj bitje nagonov, potem pa, z namenom opravičiti samega sebe, predpostavi še, da ste verjetno tako prizadeti, ker ste v življenju imeli premalo opravka z idioti.

Bitch pls, I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer, vse ima svoje meje, četudi te niso vidne na prvi pogled. Lahko se ubijemo in vse končamo, lahko pa ubijemo druge v nas in vse šele začnemo. To ne pomeni, da je smrt izbira, smrt je nujna, vprašanje je le koga ali česa? Tako se tudi ta album kaže hkrati v dimenziji pogube kakor tudi odrešitve.

Naslovi komadov The Last Form Of Loving, Partly Alive, Sickly Heart Of Sand in Blessed, Alone sicer zvenijo žalostno, a vendar jih je treba razumeti drugače. Svet je zajeban, vendar to ne pomeni, da se takoj znajde v kategorijah črnega in belega. To pomeni le, da je svet kompleksen in da se je treba bolj potruditi, da bi ga osmislili. Ni časa za predajo, je čas za refleksijo, četudi takšno, kot nam jo prikaže zadnji komad z albuma Ten Times A Day, Every Day, A Stranger, ob katerem lahko vsak empatičen človek potoči polno solzá. I Have Fought Against It, But I Can’t Any Longer se tako izkaže kot prava glasbena in terapevtska poslastica ter bo zlahka eden tistih albumov, ki bodo zaznamovali leto 2018, saj se prav vsi komadi s plošče čudovito prepletajo s konceptom in samo izvedbo, sploh tisto s strani posrečeno izbranih gostujočih glasbenikov.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.