Thrill Jockey, 2016

Dvojcu The Body smo se na naših valovih nazadnje posvetili ob izidu dveh albumov v sodelovanju s sludgerji Thou. V zadnjih dveh letih se je duo spravil k še nekaj kolaboracijam, od bendov Sandworm in Krieg pa do sodelovanja z elektronskim producentom Haxanom Cloakom. V bližnji prihodnosti pa pričakujemo še eno skupno plato, in sicer s Kevinom Martinom, bolj znanim pod imenom The Bug. Svojo produktivnost in žanrsko raznolikost zasedba The Body kaže tudi z zadnjo stvaritvijo, ki je izšla konec marca, na kateri so svoj pečat pustili skupaj z grinderji Full of Hell.

Definitivno je duo eden tistih bendov, ki premika meje v določenih žanrih, tako z različnimi, na prvi pogled nezdružljivimi glasbeniki kot tudi s svojimi preobrazbami na vsakem novem samostojnem albumu. Danes bomo pod drobnogled vzeli njihov peti samostojni album z naslovom No One Deserves Happiness, izdan točno teden prej kot zadnje omenjeno sodelovanje s Full of Hell, s katerimi prav danes začnejo evropsko turnejo.

The Body od nastanka leta 1999 sestavljata Chip King s kitaro in vokalom ter Lee Buford za bobni in s programiranjem. Bolj kot gostjo bi lahko kot članico benda nemara omenili tudi vokalistko Chrissy Wolpert, ki z The Body prepeva tako samostojno kot tudi s svojim zborom The Assembly of Light Choir že od albuma All The Waters of The Earth Turn To Blood, izdanem leta 2010. In če sta The Body marsikoga presenetila s svojim (pred)zadnjim albumom I Shall Die Here, na novem nadaljujeta svojo neznano in nepredvidljivo pot po obrobnih bližnjicah vse do samodestrukcije, kjer pa se še vedno ne ustavita niti za hip. Novi album No One Deserves Happiness mnogi opisujejo kot zelo močno povezavo med metal in pop glasbo, s čimer se The Body tudi strinjata. V enem izmed intervjujev sta priznala, da nista želela izdati metalske plate, temveč sta hotela narediti najbolj prostaški pop album vseh časov.

To prostaštvo pride do izraza že v uvodnem komadu Wanderings, v katerem Chrissyjino nežno petje postopoma zakrivajo in odkrivajo pozavna, čelo in kitara, v podlagi pa nastopi Chipov visoki, hropeči glas. Komad še vedno spada med tiste nevpadljive pesmi na albumu, a to se spremeni že z naslednjo Shelter Is Illusory, pri kateri gostuje pevka Maralie Armstrong, sicer pevka odličnega noise-synth-punk benda Humanbeast. Skozi celoten miks komada se vije ambient industriala in repeticije, iz katerih nenehno napadajo spevne melodije glasov. In prav miks se na albumu zelo spreminja. V določenih skladbah imajo vokali le vlogo barvanja ozadja in stranske vloge, lahko pa se tudi sunkovito spreobrnejo v glasno hropenje, ki odjekne v tišino, šele ko se vse ostalo umiri. Dinamika briljira skozi šumenje v komadu For You, v komadu Two Snakes pa zaobljena bas linija, za katero naj bi po njunih besedah bila inspiracija Beyoncé. V Adamah še enkrat gostuje Maralie Armstrong, ki pokaže svojo vokalno moč in razpon, poslušalec pa se lahko celo osredotoči na besedilo, ki ga pri prejšnjih komadih in albumih tudi z veliko truda ni mogel razumeti. Na plati so tako zametki plesne glasbe iz osemdesetih, zborovski elementi petja, sempli modernega hiphopa, udrihanje ritem mašine, ki spomni na Godflesh, in še bi lahko naštevali.

Besedilno sta The Body še vedno skrajna pesimista, kar je razvidno že iz naslova albuma. Če to jemljete kot šalo, pa si preberite še naslove komadov. Njuna resignacija in nespadanje na ta svet se na albumu odražata v različnih situacijah. Zdaj kot opravičilo vsem, ki sta jih razočarala, zdaj kot razklanost med notranjostjo in zunanjostjo pa vse do odrešitve z izginjanjem s tega sveta. Če ju umestimo v svet glasbe kot odpadnika obrobnih glasb in eksperimentalca, ju prav gotovo lahko za odpadnika in posebneža označimo tudi v njuni sporočilni, lirični gesti. Kot kaže, pa je lahko ta skrajni negativizem tudi najmočnejši adut te hiperproduktivnosti.