A Records, 2014

The Brian Jonestown Massacre iz San Francisca so skupina, ki že dobra tri desetletja sodi v sam vrh sodobne neo-psihedelične scene. Že v devetdesetih so jih glasbeni mediji uvrščali v »naslednjo veliko stvar« v rocku, predvsem leta 1996, ko so izdali kar tri albume, vendar se širši preboj ni nikoli zgodil. Razlogov za to je veliko. Iščemo pa jih lahko predvsem v egocentrični in težavni osebnosti glavnega avtorja Antona Newcomba ter takrat zelo ekscesnem obdobju, povezanem z drogami, alkoholom in posledično notranjimi konflikti, ki so rezultirali, da se je do konca 90. let skozi bend zvrstilo več kot 40 različnih glasbenikov. 

Kljub izostanemu komercialnemu uspehu se je bend s svojim zvokom in pojavnostjo uspel umestiti v podzavest poslušalcev. Ne nazadnje so dobili svoje mesto v kultnih Simpsonovih, o rivalstvu med njimi in Dandy Warhols pa je nastal tudi dokumentarni film Dig! Glasbeni časopis Rolling Stone jim je dodelil tudi drugo mesto na lestvici najbolj kul imen bendov v rocku, takoj za legendarnimi Motorhead. Mimogrede, ime The Brian Jonestown Massacre je izpeljanka imena Briana Jonesa, pokojnega Rolling Stona, in prečastitega Jima Jonesa, odgovornega za masovni samomor 918 ljudi v Gvajani leta 1978.

Album Revelation je njihova štirinajsta plošča in predstavlja novo obdobje v življenju skupine. Vse od leta 2008 izdajajo albume na vsaki dve leti, kar lahko pripišemo selitvi Antona Newcomba v Evropo. Prek Islandije se je v zadnjih letih ustalil v Berlinu, kjer je končno našel svoj mir. Živi mirno življenje z družino in ustvarja v lastnem studiu. Na svojem Youtube profilu redno objavlja demo posnetke in eksperimentalna dela, ustanovil je založbo A Records in sodeluje s številnimi glasbeniki, predvsem iz severne in vzhodne Evrope. Z ostalimi člani benda, ki so raztepeni po vsem svetu, se dobijo predvsem na turnejah. Na snemanjih manj. Trdo jedro benda, ki ga tvori osem članov, je že več let čvrsto in nespremenjeno. Konflikti so mimo, osredotočenost je zgolj na ustvarjanju in podajanju glasbe. 

Na veliko veselje fanov se je že leta 2008 vrnil kitarist in občasni pevec Matt Hollywood, malo pred njim tudi »mr. Tambure man« Joel Gion, tudi nekakšna kulerska maskota benda, ki predvsem v živih nastopih daje dodano vrednost v pojavnosti benda.

Zvok skupine je bil vedno širokega spektra. Prvi koraki v iskanju identitete so šli skozi odmeve britanskega shoegaza, ki so ga fino prilagodili zvoku psihedelije zahodne obale. Prisotna je bila tudi fascinacija nad psihedeličnem obdobjem Stonesov v času Briana Jonesa, Bowiejem, kasneje s folkom, bluesom, rhythm & bluesom, eksperimentiranjem s široko paleto glasbil in navsezadnje tudi elektroniko. Tudi naslovi plošč in pesmi so referirali na nekatere ključne albume v rocku: »My Bloody Underground«, »Their Satanic Majesties' Second Request«, »This Is Our Music«, »Who Killed Stg. Pepper« je le nekaj primerov.

Album »Revelation« tega neposrednega predznaka nima, ima pa trinajst novih pesmi. Te so na liniji logičnega nastavka plošče »Auheben«, izdane pred dvema letoma, in predstavljajo obdobje življenja Antona Newcomba v Berlinu ter ustvarjanja v lastnem studiu. Opazna je evropeizacija zvoka, predvsem v blagem koketiranju s krautrockom, vzhodnjaškim folkom, pesem, ki odpira album, pa je odpeta celo v švedščini. Gre za prispevek pevca benda Les Big Byrd, ki jim je Newcombe tudi produciral in izdal album They Worshipped Cats ter jih popeljal na letošnjo evropsko turnejo. Pesem je za njihov opus malenkost nenavadna in ima nekakšen pospešen krautrokovski plesni đir. Druga pesem What You Isn't predstavlja The Brian Jonestown Massacre v velikem slogu. Tudi z besedilom. Je prava drobilnica, koračnica izjemnega gruva in z introm, ki iz podzavesti prikliče kakšne T. Rexe in pesem Children of the Revolution. Pesem »Unknovn« so klasični The Brian Jonestown Massacre v akustični folk-rock podobi, kakršne smo uspeli spoznati že v devetdesetih. Tudi naslednja »Memory Camp« gre v tej smeri, vendar z izrazitejšimi »morricone« solažami. Fascinacija z italijanskim skladateljem kulminira v pesmi »Days, Weeks and Moths«, krasnim gospelom, ki bi odlično funkcioniral v iztočnici kakšnega vesterna. 

Z inštrumentalom »Duck and Cover« naredijo popoln preobrat v krautrockovsko podobo. Podobnega vzdušja je tudi modulirana »Memorymix«, vendar v njej Newcombe tudi zapoje. V komadu »Food for Clouds« poslušalca popeljejo na plesišče mehiškega bara, v nežni in s flavto obarvani »Second Sighting« pokoketirajo s folkom. V pesmi »Fist Full Of Bees« padejo v temačen elektronski eksperiment, zadnje tri pesmi, ki zaokrožujejo zvočno podobo albuma Revelation, pa so spet na področju klasičnega The Brian Jonestown Massacre zvoka. S pesmijo »Nightbird« bi lahko zaključili v prej omenjenem mehiškem baru, pesmi »Xibalba« in »Goodbye (Butterfly)« pa lepo zaokrožita celoten, lahko rečem, dober vtis o plošči.

Tega delno kvari dejstvo, da sicer stalni člani benda pri samem nastajanju plošče niso veliko sodelovali. Izjema je Ricky Maymi, ki je odigral del kitar, ostalo pa je v svojem berlinskem studiu še s par prijatelji postoril kar Newcombe sam. Realnost je pač takšna, da glasbeniki živijo na različnih koncih sveta, kar bistveno povečuje stroške projekta. Iz starih razuzdanih dni pa je ostalo tudi nekaj Antonove egocentričnosti. V tem smislu mu na trenutke manjka moment organskosti, ki jo lahko ponudi le bend v živem studijskem izvajanju. Kljub temu to ni takšna hiba, da album ne bi dobil solidne ocene.

Za tisti pravi moment v doživetju skupine pa je vseeno treba iti na živi nastop. Na njihovem praškem nastopu junija je bilo vidno, da so še vedno zelo željni dokazovanja, zaradi zakopanih bojnih sekir med člani in posledično dobrega vzdušja v bendu pa bi si celo upal trditi, da so v tem trenutku na odru boljši kot kadarkoli. Če ne verjamete, si poglejte njihov popoldanski nastop na letošnjem Glastonburyju.