Hyperdub, 2020

Prva skupna plošča veteranskega producenta Kevina Martina alias The Buga in newyorške producentke in vokalistke Felicie Chen alias Dis Fig je končno podobo dobila v minulem letu, sredi lockdowna, kar pa ne pomeni, da je njen tesnoben, melanholičen karakter nujno odmev negotove situacije. Na njej ni namreč nič takega, česar se Martin v zadnjih desetih letih ni lotil že z večino svojih drugih številnih projektov. Nekoliko opaznejši stilski zasuk pa plošča predstavlja za Chen, ki jo je v berlinsko klubsko podtalje pred dvema letoma naplavil njen kritiško pohvaljeni prvenec Purge. Eden od razlogov za to je preprosto dejstvo, da je imel Martin večino komadov v različnih fazah dokončanosti narejenih, še preden sta začela pred dvema letoma sodelovati, saj je šlo za material, ki ga je pripravil za enega od svojih radijskih miksov. Prav v tistem času je svoj DJ-miks za FACT Magazine pripravljala tudi Chen, ki si je vanj zaželela vključiti komad Martinovega projekta King Midas Sound. Zato verjetno ni naključje, da plošča In Blue zdaj stilsko najbolj spominja prav na dobrih deset let star Midasov prvenec. Toda ne gre le za ponavljanje Martinove preverjene formule z Midas Soundom, ki je obveljal za njegov najbolj dostopen projekt in ga je zavoljo večjega komercialnega potenciala že z naslednjo ploščo s Hyperduba preselil na večji Ninja Tune. Pri tem verjetno ni računal na to, da bi zato, da bi Midas prikupil širšemu občinstvu, moral spremeniti tudi svoj prepoznavni, zvočno intenzivni koncertni pristop, ki je še naprej bolj kot na velike koncertne odre sodil v okolje majhnih, temačnih klubov tipa Channel Zero. Prav za takšno okolje pa je zdaj ukrojena tudi plošča In Blue, s katero se Martin vrača k Hyperdubu, ki ga sicer vodi njegov dolgoletni prijatelj Kode 9.

Zdi se, da je Martin v Chen, s katero se prej nista poznala, našel idealno partnerico. O tem ga je najprej prepričal že seznam komadov, ki jih je Chen vključila v Factov miks, v katerem so se med drugim znašle skladbe Pauline Oliveros, Dylana Carlsona, Pincha, Diamande Galas, zasedbe Portishead in še mnogih drugih ustvarjalcev, ki so močno zaznamovali preteklost, in na drugi strani novincev, ki drzno odpirajo nova glasbena poglavja. Ker se je Martin medtem preselil iz Berlina v Bruselj, so pogovori med njima potekali na daljavo, prek interneta, pozneje pa sta dopisno začela oblikovati tudi material za ploščo. Osebno sta se spoznala šele mnogo pozneje, ko se je Martin bolj kot ne po naključju znašel na enem od nastopov Chen, kjer ga je dokončno prepričala njena koncertna brezkompromisnost. Ker so bile takrat skice večine komadov že narejene, je Chen priložnost izkoristila predvsem za večji poudarek na pisanju besedil, ki jih je na eni strani pogojevala glasba, na drugi pa ohlapen koncept plošče. Tega opisujeta s skovanko “tunnel sound”, osredotočeno, introvertirano zvočno estetiko, ki te posrka v melanholijo, tesnobnost in nekakšno ponotranjeno klavstrofobičnost. Edini žarek, ki posveti tja noter, je opojni glas Chen, ki v slogu trip hop vokalistk, denimo Trickyjeve muze Martine Topley-Bird, lovi svoje intimne misli. Hkrati pa je podobno kot pri Martinovih drugih sodelovanjih z vokalisti enako ali še bolj pomembno tisto, kar ostane neizrečeno, ne nazadnje že sama barva glasu Chen, ki le še poudari narkotičnost Martinovih dubovskih in dancehallovskih ritmov.

Plošča za Martina torej ne predstavlja bistvenega odmika od njegove prepoznavne elektronsko-dubovske estetike, ki se ji posveča zadnjih dobrih deset let. Razlike se skrivajo zgolj v detajlih, s katerimi njegove produkcije postajajo vse bolj dodelane; več je poudarka na subtilnem nadgrajevanju in raziskovanju njegovega prepoznavnega izraza. Časi, kot je bil tisti pred petnajstimi leti, ko je s svojimi ragga-dubovskimi ekscesi navdihoval dubsteperski podmladek, so očitno stvar preteklosti. Kot nam je v pogovoru ob zadnjem obisku v Ljubljani zaupal v intervjuju, so ga vedno najbolj zanimali producenti oziroma glasbeniki, predani raziskovanju svojih specifičnih izrazov, denimo ustvarjalci tipa Fennesz, Burial ali pa Dylan Carlson z zasedbo Earth, s katerimi snema plošče zadnja leta. In podobno logiko je ohranil tudi pri novi plošči, ki, kot rečeno, močno spomni na prvenec njegove zasedbe King Midas Sound. Bistvena razlika je pravzaprav le ta, da tokrat veliko več prostora odmeri ritmom, s kakršnimi je na elektronski sceni razgrajal sredi prejšnjega desetletja. V primerjavi z Midas Soundom in njegovimi nedavnimi, bolj ambientalnimi ekskurzijami, nova plošča The Buga spet ponudi v intenzivnejših, klubskih izpeljankah, ki pa zaradi atmosferičnosti in vokalnih interpretacij Chen kljub temu, ali pa prav zato, ostaja tudi glasba za osredotočeno poslušanje in užitkarjenje v domačem naslanjaču. Gre za izraz, ki bo v koncertnem kontekstu nedvomno spet stresal temelje majhnih, zamegljenih klubov, hkrati pa se v njem skriva tudi vsa Martinova dubovska znanost, ki jo tokrat izvrstno zaokroži Dis Fig.