Fiction, Lost Music, Polydor, Universal, Capitol, 2024

O novem albumu Songs of a Lost World zasedbe The Cure je človek lahko precej slišal, še preden mu je sploh zares prisluhnil. Recenzije si večinoma podajajo superlative, kujejo v zvezde umetniško integriteto prvega in zadnjega komada, v katerih vokal vstopi šele po treh oziroma sedmih minutah, in vzhičeno poudarjajo vseprežemajočo mračnost izdelka. Nekaj besed je v ocenah namenjenih tudi naslovnici albuma, na kateri je naše gore granit, skulptura kiparja Janeza Pirnata, v kateri so v grobem in neoblikovanem kamnu izklesane konture nežnega obraza, pri čemer ni jasno oziroma je pač odvisno od osebne interpretacije, ali ta rahlo nakazana človeškost v kamen ponika ali pravkar šele vznika iz njega. Tudi onkraj dejstva, da gre za »našega« ustvarjalca, je naslovna podoba albuma nekaj, kar si zasluži pozornost in vliva tudi določena poslušalska pričakovanja. Relativna neobdelanost sivega kamna na temni podlagi vzbuja upanje, da bo album nekakšen minimalistični tour de force, ogoljena zvočna kompozicija, skladna s tematskim fokusom plošče, torej z neprizanesljivim pogledom v sivino eksistence in temo minljivosti. To je navsezadnje precejšnja tematska stalnica ustvarjanja The Cure, se pa zdi zdaj, ko so se je lotili šestdesetletniki, še malo težja kot takrat, ko so o njej govorili glasbeniki na pragu tridesetih. S tem seveda mislimo na album Disintegration, ki je izšel leta 1989 in s katerim novi album najraje primerjajo.

Še en zanimiv vidik naslovnice – potem gremo pa res na glasbo – je precej lunarni videz kamnite površine, kar najverjetneje ni naključje; album je bil namreč zvečine posnet že leta 2019, ob petdesetletnici prvega pristanka na Luni, in je nekaj časa celo nosil delovni naslov Live From the Moon. Pristanek na Luni je namreč kot eden od pomembnejših otroških spominov obtičal v glavi frontmana in avtorja vseh komadov Roberta Smitha, ki je bojda tudi ljubiteljski zvezdogled. Med snemanjem albuma so ustvarjalci v valižanskem studiu Rockfield s številnimi rekviziti celo poustvarili občutek leta 1969 in ustvarili nekakšno časovno kapsulo, iz katere so se izvili šele po koncu snemanja in tudi v tem smislu zapustili neke vrste »izgubljeni svet«.

Ko se po ogledu naslovnice in spremljanju vsesplošnega hajpa navsezadnje čisto zares posvetimo albumu, se nam ob tem, ko se nam kot eno ključnih gesel po glavi vrti beseda »nostalgija«, Smithov vokal zazdi kar malo predober in še vedno mladeniško poln. Seveda je tudi nekoliko jadikovalski, ampak takega ga poznamo že od nekdaj. Majhna zmaga za človeka, ki počasi vstopa v svojo življenjsko jesen, a ne nujno zmaga za zvok albuma, ki se s tovrstno jesenjo ukvarja. Za razliko od klasične in operne glasbe, ki še vedno gojita jasno definiran ideal glasovne odličnosti, so v mnogih drugih glasbenih žanrih spremembe, ki jih z leti doživljajo glasovi, ne le dopustne, temveč pogosto celo ključne za zvočno podobo. Zniževanje glasovnih registrov in sprememba barve glasu, ki ju prinašajo leta, sta v popularnih žanrih pogosto prednost in posamezne opuse celo delita na »prej« in »potem«, ne da bi pri tem poznejšemu obdobju pripisovali kakršno koli manjšo kvaliteto. Celo dejanska ošibelost določenih starejših glasov se lahko uspešno zlije s celotno zvočno sliko in njenim želenim učinkom. Slišati nespremenjeno mladosten Smithov glas, pa naj bo še tako realen, se zato na nek način kar malo tepe z našimi predstavami, kako bi res morala zveneti elegija o minevanju in starosti. Paradoksno se zdi resničnost Smithovega glasu skoraj malo artificielna – kot tisti hologrami ABBE, ki strašijo po Evropi, medtem ko njihovi organski substrati počivajo v gugalnikih nekje na Švedskem.

Drugi vtis, ki se v poslušalca vtiskuje nekoliko počasneje – pač nekako v zložnem ritmu komadov, ki se povzdignejo kvečjemu do srednje hitrega tempa – pa je ta, da so vse že napisane hvalnice albuma vendarle nekam prenapihnjene. Album se sicer ne začne preslabo. Komad Alone se po nekajsekundnem svitanju razmahne v zvočni izbruh, ki v kombinaciji s počasnim tempom nekoliko spomni na začetek že omenjenega albuma Disintegration; dolgi sintovski toni, ki nato oblijejo vztrajen in natančen bobnarski ritem, v ustvarjeno zvočno atmosfero razmeroma uspešno potopijo tudi ušesa in um poslušalca. Toda že v prvem komadu se pojavijo tudi elementi, ki nakažejo, da bo album ves čas nihal na delikatni meji med zanimivim in klišejskim, med ustrezno glasbeno upodobitvijo žalosti in obžalovanja ter zdrsom v osladnost. Zvena klavirja in godal, ki se kmalu pridružita zvočni mešanici, sta denimo materiji, s katerima je treba ravnati nadvse previdno. Kako okusno ali manj okusno bosta zazveneli, je odvisno od njune kombinacije z drugimi zvoki in zveni, od njune specifične melodične linije in različnih drugih okoliščin. Podobno je z večglasjem oziroma dvoglasjem, v katerega se tu in tam razvije vokalna linija, a se tudi v teh redkih trenutkih zdi, da je dvoglasje odveč in da bi se Smithov vokal bolje obnesel brez tovrstnega plastenja.

Ne najboljši poslušalski vtisi se še ojačajo v drugem komadu And Nothing Is Forever, v katerem tudi bobni poskrbijo za nekaj ne prav dobrodošlih, nekako »stadionskih« klišejev in manir. In če je besedilo prve skladbe v svoji metaforiki razmeroma zanimivo – k temu pripomore tudi nanašanje na pesem Ernesta Christopherja Dowsona, angleškega pesnika iz 19. stoletja – se zdi besedilo marsikaterega komada, ki sledi, v svojih ugotovitvah in motiviki vendarle preveč osnovno. Enostavnost in premočrtnost nekaterih besedil sicer nemara celo olajša poslušalsko identifikacijo. Smith na primer potoži, da se stara, in to je dovolj, da se bolj svetobolni med nami z navdušenjem zadričamo v lastno jamo otožnih misli o staranju in neizbežnem koncu ter se na ta način kar malo pobondamo z vokalistom. Vendar to ne pomeni, da ne bi bilo dobro, če bi bila besedila mestoma bolj imaginativna in bogata, kar Smithu ne uspe vselej.

Besedilno najzanimivejša sta pravzaprav tista komada, ki se ne ukvarjata neposredno z obžalovanjem lastne minljivosti, minljivosti naših bližnjih ali nenehne človeške zapletenosti v konflikte in vojskovanje, temveč se namesto tega osredotočata na vprašanje »višjega reda«, namreč na vprašanje same zavesti, njenih mehanizmov in delovanja. Komad Drone:Nodrone uspešno posreduje občutek nezanesljivosti spomina in negotovosti glede lastne identitete, medtem ko je komad All I Ever Am skorajda nekakšna »interna kritika« temeljne miselno-čustvene naravnanosti, po kateri je zasedba The Cure znana. Z vrsticama »I think too much of all that's gone« in »I think too much of all to come« subjekt namreč ugotavlja, da z otožno zagledanostjo v izgubljeno preteklost ter razmišljanjem o brezupni prihodnosti izgublja ravno težko ulovljivi trenutek sedanjosti, hkrati pa se boji tudi mizerije, s katero bi se moral soočiti, če bi skušal živeti tukaj in zdaj. Obenem zaznava in implicitno kritizira tudi svoje stremljenje k idealu, ki ga ne zadovolji nobena tosvetna realizacija: »The way love turns out every time / Will never be enough«. 

V znamenju tovrstnega razbolelega uma, ki se na trenutke celo samoanalizira, a kljub temu ne najde izhoda iz svoje bolečine, je zasnovan cel album. Občutek cikličnosti in zaprtosti še poudarita ujemajoči se vrstici v prvem in zadnjem komadu. Komad Alone otvori album z vrstico »This is the end of every song that we sing«, zadnji komad Endsong pa mu odmevajoče odgovarja z »Left alone with nothing at the end of every song«. Skladno z vsebinsko enotnostjo so tudi po glasbeni plati vse skladbe vsekakor del iste zvočne pokrajine. Ta na trenutke še ponudi kakšno zvočno inovativnost. Tak je denimo zvok harmonija na začetku in koncu komada Warsong, kar je nameren pomežik komadu Untitled z albuma Disintegration. V splošnem pa bi težko rekli, da Songs of a Lost World vzbujajo kakšno konsistentno navdušenje. Zvočna slika bi se lahko s svojimi umetnimi godali, »klasičnimi« kitarskimi solažami in klavirskimi zvoki brez problemov vklopila tudi na kakšno od naših bolj mainstream radijskih postaj, kar ni ravno kompliment. Hkrati albumu vendarle ne bi bilo prav odrekati vsakršne kvalitete in trditi, da njegova elegičnost nima prav nobenega potenciala za kakovostno poslušalsko »imerzijo«; le vsesplošni hajp je nekoliko prehud. Če ne drugega, nam ostaja pogled na naslovnico in sanjarjenje o albumu, ki ga ta podoba obljublja, čeprav ga nikoli ni zares bilo.