Voodoo Rhythm Records, 2023

V tokratni Tolpi bumov se, času in vremenu primerno, posvečamo prav posebnemu albumu zasedbe The Dead Brothers z naslovom Death is Forever. Zasedba The Dead Brothers se je v začetku kalila kot skupina, ki prepeva na pogrebih, glasbeniki pa niso  vedeli, da bodo s smrtjo sámo tudi zaključili skupno glasbeno udejstvovanje. Pevec in frontman zasedbe, Alain Croubalian, je namreč leta 2021, kmalu po snemanju plošče, preminil. 

Dve leti kasneje, natančneje na petek, 13. oktobra, nas je založba Voodoo Rhythm Records ponovno popolnoma presenetila z odličnim, subtilnim izborom glasbe, ki vam jo danes predstavljamo. Ker je Croubalian tuzemski svet zapustil pred miksom, ustvaril pa večino pesmi v tesni navezavi s svojim poetičnim kolegom, Marcom Littlerjem, sta za finiš in uresničenje plošče poskrbela Bertrand Siffert in Resli Burri. 

Svet zasedbe The Dead Brothers je mešanica šansonov, bluesa, kabareta s primesjo vsega umazanega, ki se konstantno spogleduje s smrtjo in svetom onkraj. Na plošči Death is Forever se skozi dramaturgijo pesmi povzpnemo od spogledovanja s koncem do občutka, da to spogledovanje postaja realnost. Tako denimo uvodna pesem Sifflet de mines  popotovanje odpre z občutkom nekje med cirkusom v časih Édith Piaf in začetkom pogrebnega obreda. Plošča se nadaljuje z žalostinko 500 horses, ki v sebi še vedno nosi upanje in voljo do življenja, čeprav je v samem bistvu izredno žalostna in polna bolečine. Prav z njo pa stopamo po poteh popotovanja do smrti.

Če smo iz antičnega gledališča vajeni, da je za katarzo potrebnih par tragedij, ob poslušanju Death is Forever ne moremo reči, da se ob smrti zgodi del očiščenja, zdi se namreč, da je to končni cilj, ki se ga bend ne boji. Če citiramo Alaina Croubaliana: »Smrt je povsod, smrt je za vedno, zato bi jo morali sprejeti, tako kot sprejmemo življenje sámo. Če se bojiš smrti, si že mrtev.« Zanimivo, toda ne presenetljivo, da se tempo na plošči pospeši prav ob skladbi – Born to Die. 

Tudi v tekstovnem delu nove plošče se pojavlja fascinacija s smrtjo, trpljenjem, žalostjo, čustvovanjem in vsem temačnim. Album nas poleg popotovanja v smrt odpelje tudi v zatemnjene gledališke dvorane, mestoma namreč čutimo prisotnost gledališkega patosa, ki pred nas postavi celotno predstavo. Croubalian je bil namreč tudi igralec, zato gledališkega sveta ni uspel zapustiti niti pred zadnjim albumom. Na splošno se zdi, da je to plošča, ki združuje njegovo celotno ustvarjanje, zmes umetnosti, stilov in inštrumentov – načeloma je namreč igral banjo, za dotično ploščo pa tudi kitaro in klavir. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da to ni samo njegovo delo, temveč tudi delo tovarišev, ki sta se v dvoletnem ustvarjanju poklonila pokojnemu sodelavcu in prijatelju. Tako lahko rečemo, da je plošča Death is Forever pravzaprav Alain Crobualian in hkrati hommage njemu. 

So long Alain …