ThE DiAboLIcaL LibERTieS: Birds of Paradise

Recenzija izdelka
4. 11. 2021 - 19.00

On The Corner, 2021

Deževno in turobno angleško otočje je od nekdaj bilo ne le sprejemljivo, temveč celo zelo plodno območje za funky ritme, ki so značilni za ska in njegova potomca reggae in dub. V puščobno angleško pokrajino so jih z Jamajke in sosednjih otokov afriške diaspore s seboj prinesli karibski migranti, ki so v 50-ih, 60-ih in 70-ih letih trčili ob surovo družbeno marginalizacijo in takrat vsesplošna rasizem in ksenofobijo angleške družbe. Ska, reggae, dub in podobni derivati so zato najbolj gostoljubno atmosfero za mutacije in permutacije našli predvsem znotraj raznih subkulturnih gibanj. Za namen nocojšnje recenzije naj navedemo zgolj punk oziroma tisto, kar je prišlo po njem – postpunk. Spajanje postpunkovskih prvin, ki so avtohtone Veliki Britaniji, z ritmi in elementi tamkajšnje črnske populacije naj tako služi kot izhodiščna točka za popis albuma Birds Of Paradise londonskega dvojca The Diabolical Liberties, ki zavzema nocojšnji termin Tolpe bumov. 

Z ozirom na izpostavljeni zgodovinski kontekst bi znotraj angleških meja kot najboljši ekvivalent dvojcu The Diabolical Liberties lahko omenili avant funk in postpunk zasedbo A Certain Ratio, ker pa aktualna žanrska fuzija britanskega dvojca seže onkraj domačega otoka, bi bila na mestu tudi primerjava z zasedbami newyorške no wave scene osemdesetih let, iz katere deloma izhaja recimo skupina ESG. Pavšalne primerjave z bendi včerajšnjih dni služijo kvečjemu kot orientacija za poslušalca in ne kot izpostavljanje dejanskih vplivov dueta The Diabolical Liberties. Njuna glasba, njuna žanrska eklektičnost še zdaleč ne izvira iz gole imitacije ali iz nostalgičnega obračanja v preteklost s ciljem iskanja novega navdiha, temveč prihaja iz prve roke, iz dolgoletnega ustvarjanja in prisotnosti na glasbeni sceni. To velja predvsem za Roba Gallagherja, ki poleg tega, da v bendu zavzema pozicijo vokalista, vihti še bas in kitaro.

Gallagher, ki je znan še pod okoli šestimi različnimi psevdonimi, je že od osemdesetih let aktivno vključen v londonsko jazz sceno. Je soustanovitelj zasedbe Galliano, ki je po žanrskem principu acid jazza kombinirala prvine funka, soula, disca, celo hip hopa in seveda jazza. Glasbeno pot je po razpadu skupine nadaljeval bodisi v raznih veččlanskih projektih bodisi v solistični maniri, skoraj vedno pa se je ukvarjal z neke vrste jazzovskim derivatom ali obliko elektronske glasbe. Takšno spajanje in eksperimentiranje je Roba naposled privedlo do projekta The Diabolical Liberties, član katerega je poleg njega še Alex “Patchwork” Stevenson, ki v bendu skrbi za produkcijo in ki se sicer ne more pohvaliti s tako obsežnim glasbenim pedigrejem kot Gallagher, pa vendar naj omenimo, da je včasih deloval kot DJ in kot kurator pri različnih glasbenih založbah. Muzičarja sta se na skupno pot podala okoli leta 2015 in prvi dolgometražec pod projektom Diabolical Liberties na plano navrgla šele lansko leto. Letos poleti je sledila aktualna plata Birds Of Paradise, ki pa je s svojo skoraj polurno dolžino pravzaprav kratkometražna izdaja.

Kljub formalni oznaki EP formata, torej kratmometražca, Birds Of Paradise ni nič kaj manj dodelan in ne šepa za svojima velikima, dolgometražnima bratoma. Zaradi svoje izpiljene kompaktnosti mogoče v nekaterih aspektih pred njima celo prednjači. Če sta predhodnika na trenutke še lovila idealno harmonijo med pustolovsko elektroniko, dubom, afrobeatom in funkom, pa se zdi, kot da je Birds Of Paradise v malce manjšo flaško uspešno namešal ravno pravo razmerje omenjenih žanrov s precej večjo mero postpunka in nekakšnim splošnim premazom satiričnosti, ki sproščeno in zagruvano ploščo še bolj razigra in popestri. 

Album stilistično meandrira, prevladuje pa plesno vzdušje dokaj nevsiljive elektronske produkcije in sinkopiranih ritmov, ki jo občasno krasi postpunkovsko kitarsko žvenkljanje. Slednje je najbolj izrazito v eksistencialni, a zajebantski sredici albuma, v komadu Mostly Indoors, manjšo vlogo ima v komadih, kot je Herman Chugs On, v katerem deluje v tandemu s saksofonom, v celoti pa se preobrazi v pesmi Pacify My Night Bus, ki z močno melodično in zakajeno basovsko podlago do vratu zaplava v dubovsko vodovje.

The Diabolical Liberties na širše glasbeno prizorišče ali pa natančneje v postpunk sceno morda resda ne prinašata nikoli prej videne mešanice žanrskih stilov, vendar do te eklektičnosti zaradi svoje unikatne glasbene poti pristopata na povsem svež in inovativen način, ki ju vsaj v kopici postpunk zasedb popolnoma loči od drugih. Rob Gallagher kot urbani šaman po britanskih ulicah lovi vsakodnevne utrinke, ki jih zapakira s klasičnim angleškim cinizmom, v sodelovanju z Alexom pa zgodovino londonskih subkulturnih gibanj in kulturno bogastvo odrinjene diaspore zvočno sintetizirata v heterogen, a zato nič kaj manj harmoničen glasbeni mozaik angleške družbe.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fajn je ta oddaja!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness