Nawa, 2016

Spajanje glasb različnih delov sveta je zelo pogost pojav, neizogiben pri širjenju posameznikovih obzorij. A nekateri tovrstni skupki se izkažejo za občutno bolj sinergične kot ostali; vzemimo tokrat za primer krautrock. Že zgodnja velika imena, kot na primer Can ali Amon Düül, so izdatno posegala po eksotičnih vplivih Bližnjega vzhoda, kar seveda ni naključje. Tendence glasbe vzhodnejših kultur h kompleksni ritmiki, monofoniji in mikrotonalnosti se namreč odlično ujemajo z eksperimentalnimi, improvizacijskimi in minimalističnimi interesi krautrockerjev.

Prav v improvizacijskih okoljih je omenjeno združevanje različnih glasbenih vetrov še posebej rodovitno in tako so se pred nekaj leti skupaj znašli Alan Bishop, Sam Shalabi in Maurice Louca. Ta svoj skoraj-power-trio, zgrajen na nočnih jam sessionih v Kairu, so poimenovali The Dwarfs of East Agouza in pod to titulo posneli album Bes, ki ga je pravkar izdala kairska založba Nawa Records, ustvarjena kot nalašč za take primere.

Bes je v arabski mitologiji ime pritlikavega božanstva, ki naj bi s plesom in nenavadno pojavo odganjalo zlo in ščitilo ter zabavalo svoje varovance. Sodeč po imenu skupine, sliki na naslovnici, pa tudi po splošni naravi glasbe gre očitno za osrednji koncept dotičnega projekta. Vseh šest komadov, kolikor jih šteje dvojni album Bes, namreč preveva nezgrešljivo pozitivno, četudi na trenutke skrivnostno in psihedelično vzdušje. Album otvori komad Baka of the Future in Bishopova kratka, krautovsko repetitivna basovska linija, ki se je hitro oklene Shalabijeva suha puščavska kitara kot osrednji melodični element. Po vzpostavitvi nekakšne glavne teme skupaj s sintetizatorskimi vpadi Louce se stvar hitro – a ne prehitro, gre za desetminutno seanso – sprevrže v prešerno, prosto stresanje kitarskih tonov po severnoafriških lestvicah in njihovi širši soseski. V smislu sestave komadov tekom albuma sicer ne prihaja do nobenih presenečenj, a prav ta monolitnost posameznih delov naredi subtilna nihanja v ravnotežju med inštrumenti še toliko bolj zanimiva. Komadi se razvijajo postopoma, brez sunkovitih sprememb in tako skozi približno repeticijo spotoma, včasih navidez ponesreči, zagrešijo katerega od bolj žmohtnih trenutkov na albumu. Tako v sledeči skladbi, Clean Shahin, namesto basa postavi temo Shalabi s pridušenim kitarskim ritmiziranjem, ki se razvije v enega bolj nalezljivih riffov na albumu.

Ob vsej tej homogenosti pa se vseeno najde nekaj, kar štrli ven. In to kar zajeten del albuma – zadnji komad Museum of Stranglers šteje objestnih 35 minut in v nasprotju s kalupom ostalih se zdi, da nekako grobo sledi svoji lastni rdeči niti. Pravzaprav daje občutek ločene izdaje, ki so jo stisnili k albumu ali pa morda s tem razširili na dve cedejki. Kljub vsemu pa si ta zaključni ep prisluži svoje mesto na albumu, saj gosti en kup zanimivih trenutkov, ki jih povzroči delikatna medigra med podobnimi barvami zvokov saksofona, sintetizatorja in drsenja po kitari ter tako poslušalcu pričara efekt nekje na sredini med volčjim zavijanjem in igranjem teremina. To omamno končno potovanje ob zaključku kar kliče po lahkotnih, brezskrbnih jamih z začetka albuma in tako mamljivo vabi k ponovnemu poslušanju.