THE EMPIRE LINE: RAVE

Northern Electronics, 2018

Kako interpretirati album, ki ga skoncipirajo in sproducirajo trije glasbeni kolegi, prijatelji, ki se s svojo punkovsko držo znotraj prostora elektronike ne jemljejo preveč resno, a se dobro zavedajo svojega širokega zvočnega dosega in lastnih dodelanih glasbenih naracij? Dobi takšno vprašanje večjo težo, če gre pri - v tem primeru - debitantskem albumu pravzaprav za dekonstrukcijo koncepta rejva? In kako učinkovito je lahko podajanje slednje ideje, če predpostavimo, da ni vsa publika inherentno vpeta v nočno dogajanje Copenhagna, Berlina in Stockholma, mest, v katerih je ta album nastajal in iz katerih črpa ves svoj konceptualni navdih?  Morda takšna drža danes celo bolje osmišlja pojem rejva in širšo socio-kulturno vlogo, ki jo ta igra v življenjih ljudi ter nam hkrati v svoji paradoksalnosti ponuja iskreno pričujoče zrcalo, če smo se le pripravljeni vanj zazreti.

Elektronska superskupina The Empire Line je svoj prvi album, izdan letos pri založbi Northern Electronics, poimenovala preprosto Rave. Superskupina v tem primeru ne označuje številčno ogromne zasedbe ali nekakšne vsesplošne superiornosti, temveč predvsem oriše izjemno močno glasbeno pozicijo vsakega od treh znotraj projekta sodelujočih posameznikov. Švedski volčjak Jonas Ronnberg, bolje poznan kot Varg, gotovo slovi kot eden izmed bolj inovativnih in drznih techno producentov zadnjega obdobja in hkrati soupravlja založbo Northern Electronics. Skupni jezik išče s polovico dronovsko eksperimentalnega dvojca Damien Dubrovnik in vodjo založbe Posh Isolation Christianom Stadgaardom, zvezdniški techno boyband pa sklene noise izvajalec in vokalist Isak Hansen. O techno konvencionalnosti kljub še kako konvencionalnemu imenu albuma zato ob prvencu Rave zagotovo ne moremo govoriti, namesto tega namreč ta glasba deluje drzno in vzgojno.

Dolgometražec nam v svoji izgubljenosti med žanrom eksperimentalne glasbe, technom in punkom ponuja presenetljivo prijetno delujočo estetiko v živo odigranih elektronskih glasb. Skozi šest komadov je poslušalec soočen s softwaresko ustvarjenimi elementi, ki se vežejo na- in oklepajo drug drugega, nanje pa so naloženi drhteče utripajoči ritmični vpadi in izpadi ter močno distorzirani zlovešči agresivni vokali. Takšen zvočni prostor se zato ob poslušanju na momente zdi izredno širok, a hkrati zelo klavstrofobičen, posameznika sooča s hedonistično rejversko kulturo ketaminskih lukenj in dekadentnih vikendov. Uporabljena produkcijska sredstva so tokrat modernejša in The Empire Line kljub tabuiziranemu položaju sodobnejše opreme kot enega izmed uporabljenih kosov brezsramno navedejo celo korporativni produkt odgriženega jabolka. Slednje priča o brezkompromisni produkciji skupine, ki namesto fantazmam zvočne estetike klasičnih kosov produkcijske opreme prikima funkcionalnosti modernejšega glasbenega orodja, dokler ta upraviči svoj namen znotraj glasbenega izraza.

Spremno besedilo k albumu pravi, da naj bi bil album Rave poklon sodobni rave kulturi, in res se tematsko tudi naslovi komadov gibljejo od posvetila lansko leto preminulemu pionirju elektronike Miki Vainiu, fetišističnega berlinskega kluba Herrensauna pa do praškov dvignjene zavesti. V vselej transcendentni techno sceni, ko noč in dan izgubljata svoj smisel, vikendaški hedonizem pa postaja opolnomočen kliše, se iskrenost in intima zdita potrebna za razbijanje prepadov med stvarnim in vzbujeno zavestjo. Album Rave v tem obziru premošča ravno te prepade, glasba pa je tako vpeta v sceno, da se izven svojih socio-kulturnih kontekstov začne izgubljati. V izključno zvočnem smislu The Empire Line te izgube ne kompenzirajo, s tem ohranjajo iskrenost, a celostno ne pustijo trajajočega glasbenega vtisa.

Morda je tako tudi prav – izraz minljivosti se zdi na mestu ob poudarku, da gre tu vendarle za konceptualizacijo sodobne rave kulture. Zvočno The Empire Line takšno prispodobo potrjujejo, album Rave pa se zdi resnično vpet v svoj prostor in čas. Ni povsem jasno, ali ga slednje dela odličnega ali morebiti ob takšnem načinu produkcije skupina izgublja svojo sporočilnost in potencialni doseg glasbe. Če se vrnemo na začetek – jasno je, da je ogledalo po imenu Rave odlična projekcija časa in prostora ter odlično orodje samorefleksije za vsakega sodobnega rejverja.