Trost Records, 2023

Če se lahko svobodnjaške jazzovske ekipe in godci karkoli naučijo od težjekitarskih muzik – še zlasti tistih bolj eksplicitno rifovsko naravnanih –, je to način, recimo temu, tempiranega glasbenega prodiranja. Godbo oblikovati izključno okrog čvrstih, zapacanih rifov tako, da se vitalnost oziroma energijska podstat ne zdrobi že po nekaj taktih, je precej zahtevna naloga. Potrebna je relativno visoka raven komponistične in aranžerske senzibilnosti – senzibilnosti, ki je večkrat, predvsem zaradi drugih, navzven bistveno vpadljivejših glasbenih značilnosti, nekoliko spregledana. Veliko ostrega free jazza, torej tistega, ki si prizadeva za konkretni zvočni preboj, za izrecno robatost – šus v glavo –, izgubi na zastavljenem potencialu ravno v trenutkih pretirane ravnodušnosti do forme in jasno začrtane strukture. Seveda, načinov snovanja tistih najprodornejših glasbenih tresljajev je nebroj in formalna uniformnost ni kakršenkoli neizpodbiten pogoj. A dejstvo je, da vsaj običajnega poslušalca najučinkoviteje podžge prava mera igre z napetostjo v narativi in sploh formalne zastavljenosti, ki točno ve, kdaj lahko zadiha in kdaj mora pripizdit.

Tokratno Tolpo bumov napade formacija, za katero se zdi, da je z novo ploščo po svoje izpopolnila ravno prej omenjene postavke. Na dlani imamo bend The End, ki napada v znani postavi: Sofia Jernberg – glas, Mats Gustafsson – flavte, baritonski saksofon in elektronika v realnem času, Kjetil Møster – klarinet, tenorski saksofon in elektronika, Anders Hana – baritonska in basovska kitara ter norveški strunski ljudski inštrument langeleik, in pa Børge Fjordheim – bobni. Zasedba je maja letos izdala svojo tretjo studijsko ploščo Why Do You Mourn in se, predvsem v primerjavi s prvima dvema, v godbo zagnala z bistveno bolj jasno strukturiranim zanosom. Funkovski nastavek s prve plošče je praktično povsem razpuščen, na plan venomer prodira jasna zagledanost v raznorodne folkovske idiome – velik poudarek na raznorodne, saj je v igri integracija nakopičenih predstav o slogu, in ne neposredno povzemanje specifičnega glasbenega jezika. Kot pri naših Širom, denimo. Nasploh pa plošča cilja na občutja mračnejšega tipa in skozi barvno izredno široke inštrumentalne mnogoboje gradi škripavo, polno, pa spet nadvse prezračeno atmosfero – odličen primer je uvertura komada Doomfunk MCs.

Največji adut plošče Why Do You Mourn je ravno v, lahko bi rekli, rockerskem občutku za linijsko repeticijo, za, po domače, ponavljajoče se rifovsko zbadanje, ki v tem primeru zveni kot nekaj, kar bi požegnal še kakšen Tony Iommi. Ni pa to sabbatovska muzika, jasno. V komponističnem in aranžerskem smislu The End mestoma veliko prej spomnijo na kakšen Rock in Opposition bend tipa Henry Cow, morda celo Univers Zéro. Verjetno tudi zato, ker Sofia Jernberg na tej plošči v slogu ni daleč od čudovite Dagmar Krause – vpadljivo razprta osnova, pripovedni zanos in obča avra, ki bi jo zlahka označili za mistično. Glasovno vpenjanje v inštrumentalno igro nosi tudi jasno pragmatično tančico, saj se, denimo v skladbi Whose Face, ob vstopu vokala zadeva razije v pravo doomersko himno. Podobno lahko rečemo za Gustafssona, ki poleg znanih rezkih baritonskih rafalov in vzklikov svojo igro vseskozi prilagaja danemu glasbenemu okolju – mimogrede, omenjeni komad se sploh najbolj približa godbam zasedb, kot sta The Thing in Fire!.

A pravega treska ne bi bilo brez ključnega zategovanja, ki pride prej. Album Why Do You Mourn nikakor ni nasičen z gromkimi napadi – v celostni sliki pravzaprav prej delujejo kot izredno hvaležna izjema, kot bežno, a neprimerljivo učinkovito presenečenje. Vedno nastopijo v globoki relaciji do prej vzpostavljenega glasbenega in dramaturškega polja in tako po svoje tudi ohranijo svojo izjemnost. Plošča s tem lažje zadiha; prehodi so počasnejši, bend si vzame čas – po duhu povsem mediteranska igra! Človek ob poslušanju dobi občutek zmerne, a nagrajujoče gradnje, ki si nikoli ne pusti, da bi ostala predvidljiva. 

The End so z novo ploščo pokazali, kako elegantno se da zapakirati in preplesti močne težnje po svobodi v igri in senzibilnosti za jasno strukturirane vsebinske narative. Album preprosto teče kot dobra zgodba, se upogiba, raste, se spotika, pa se spet razpre v čudovito predirljivo skandinavsko razbojništvo. A hipno raztreščenje gor ali dol, stvar vseskozi ostane čvrsta. Skratka, samo jako, nema labavo!