Heat Crimes, 2022

Avtorskim prvencem v diskografiji glasbenic in glasbenikov pripada posebno mesto. So nekakšen spomenik posameznikovi eksistenci; spomenik, na katerega so, zavestno ali ne, vklesane pokrajine, skozi te pa se je stekala življenjska pot, ki je z vzponi, padci in razpotji izoblikovala osebo. Tokratni album s svojo zasnovo s te plati ne prinaša nič edinstvenega. Edinstvena je dolžina obdobja, v katerem se je oblikovala končna podoba ustvarjalke, in intenziteta doživljanja radikalnih osebnostnih premen glasbenice ter njenega vestnega poglabljanja vanje. Glasba je namreč zorela in se dograjevala velik del njenega življenja – dolgih štirinajst let se je vrtinčila v ozadju njene zavesti in v trenutkih transcendentalnih presvetlitev in čustvenih krčev kipela na plano. Tok dogodkov in doživljanj se je skozi leta kos za kosom združeval v sonično psihodramo, pot naracije slednje pa vijuga čez mentalno in emocionalno topografijo neke trans-formacije. 

Povod za pričetek skladanja in snovanja koncepta glasbe je bil LSD trip, točneje določeni spremljajoči psiholološki fenomeni, kot sta na primer fraktalnost miselnih procesov in asociacij ter sinestezija oziroma kategorični preskok v doživljanju senzoričnih dražjajev, recimo vizualiziranje zvoka ali vonja. S takšnim prelivanjem med različnimi in včasih nasprotujočimi si kategorijami, občutji in čustvi je umetnica začutila veliko sorodnost z rastočim samozavedanjem in doživljanjem svoje queerovske naravnanosti. Kaljena na planetu avtistične čudaškosti, potujoča v muhastem cikcaku hiperaktivne motnje, je svojo preobrazbo doživljala skozi glasbo, ki se ji je nepovabljena porajala kot nekakšna zvočna podstat mentalnih in čustvenih stanj. Kanaliziranje tega kipečega notranjega dogajanja v ustvarjanje glasbe se je izkazovalo za nujnost, skozi katero je umetnica vodila samorefleksijo in vzajemno izoblikovala novo persono. Poleg spremljajočega solističnega ustvarjanja je glasbenica delovala v različnih zasedbah; najproduktivneje je pod psevdonimom Urocerus Gigas svoj izraz krojila v duu Guttersnipe, v katerem je prosto pot svoji čudaškosti utirala skozi visceralne izbruhe tehnično nadrkanega hrupnega avant-rocka. 

Glasbenica za solo projekt The Ephemeron Loop privzema umetniški alter ego Vymethoxy Redspiders v podobi nekakšne izmuzljive nezemeljske entitete, ovite v kričeč neonski sij. Tudi imena skladb na albumu Psychonautic Escapism so v baročni maniri polna skovank iz lastnega imaginarija lisergične znanstvene fantastike, kot je denimo Lattice Dysmorphism of Lysothimic Oneiroid Cytoterrain ali pa dvodelni komad Acetoxyhexorchid. Glasba je v podobni maniri svojevrsten mutant, iz katerega se izraščajo prvine hiper popa, techna, black metala, shoegaza in breakcora – nabora zvrsti, ki so avtorico na poti preobrazbe tako ali drugače močno zaznamovale. Album se odvija v valujočem ritmu, kjer se deli tesno zgoščenega dogajanja in intenzivnosti prelivajo v sproščeno lahkotnost, vzdušje temačne tesnobnosti pa presvetli ekstatična zasanjanost. V tem gibanju odzvanjajo trnjeva pot metamorfoze, bolečina in slast levitve. Radost uvida in novih širin samozavedanja; osvoboditev telesa, katerega koža pa je le še preveč tanka in posledično omahujoče samozavesti in občutljiva na bodeče poglede neodobravajoče okolice. 

Zvočno podobo albuma je glasbenica v presenetljivo veliki meri ustvarila z električno in bas kitaro. Ti sta večkrat vpeljani skozi kopico efektov, plasti nastalega zvoka pa so v dlakocepski maniri zlepljene in zložene v kompleksne vzorce ter drugje zopet prelivajoče se in dubovsko odzvanjajoče. Izjema je sintovsko programirana ritmična podstat, ki se pogosto usipa v nalomljenih udarcih ali udriha v težkih rafalih. Vymethoxy Redspiders je na albumu menda uporabila vsakega od kosov iz svojega širokega nabora opreme, ki se je nakopičila skozi leta ustvarjanja. Podobno se na albumu združujejo tudi vsi pristopi k snemanju, igranju in manipulaciji zvoka, ki se jih je avtorica na svoji poti izučila. Omeniti velja še vokalne linije v širokem razponu med milozvočnimi in ponekod björkovsko elegantnimi ter fatalistično parajočimi in intenzivnimi v stilu Lingue Ignote. Da je avtorica vokale lahko posnela v živo in brez naknadnih popravkov, je bilo potrebnih nekaj tednov intenzivnega urjenja in natezanja glasilk. Kljub temu, da album prežemajo zvoki elektronskih zvrsti, se avtorica karseda pravoverno drži mantre o živi izvedbi in minimalnem studijskem glajenju in popravljanju; avtotune pa skorajda prezira. 

Glasba z albuma Psychonautic Escapism ni poskus pobega v lastne notranje svetove. Avtorica pobega s polja patriarhalne družbene dominacije ravno tako ne vrši z umikanjem na rob slišnega, na območje izven dosega ideološkega simbolnega reda, na katerem bi se ustvarjanje osvobodilo in razvijalo po lastnih zakonih. Hrupno in vpadljivo, v obraz vrženo je čudaštvo avtoričine persone, ki nas poskuša iztiriti in spraviti do stopnje nelagodja. Je zgodba samovoljne osebne alienacije, od katere bi družba predsodkov najraje odvrnila oči.