Stolen Body Records, 2017

Bristolski kolektiv The Evil Usses ponovno napada s še enim odbitim multižanrskim inštrumentalnim tripom, ki se je prvotno razvil iz japonskih pop substanc članov benda Yama Warashi. Kitarist Conrad Singh, basist Leon Boydon in bobnar Daniel Benjamin Truen iz omenjenega kolektiva so svojim vrstam za novi projekt priključili še italijanskega tenorskega jazz saksofonista in klaviaturista Lorenza Pratija in se poimenovali The Evil Usses. Že prvi dolgometražec z istim naslovom si je priboril primerjave s Captainom Beefheartom. Nova plošča Amateur Pro Wrestling sicer v odnosu s prvencem ne predstavlja večje domiselnosti, a izvablja prav tako blesteče asociacije na sorodne priznane glasbene izvajalce. Če k temu navržemo še producenta novega izdelka Johna Dietericha iz zasedbe Deerhoof, se četvorka težko izogne označevalcem čudaških avantgardnih in jazz-rock spojin, ki imajo že ob prvem zaužitju potencial sprovesti pozitivne smejalne učinke.

Igrivo nastrojenost njihove glasbe dopolnjuje še celostna podoba zasedbe, ki po družbenih omrežjih širi komične slikovne podobe ter se v videospotih v kombinezonih poigrava z baloni. V tem kontekstu proizvajajo praznični učinek švicarskih Zaperlipopette!, s katerimi smo v začetku letošnjega leta ob podobnih rojstnodnevnih rekvizitih rajali v Gromki na Metelkovi. Podobno pa obe zasedbi tudi živahno premetavata ritmične udarce ter navdušujeta s psihedeličnimi klaviaturskimi kombinacijami. Komedija The Evil Usses pa se ne ustavi zgolj pri hudomušnosti, temveč napreduje do tudi neizgovorjenega sarkazma Franka Zappe, ko omenjenim hitrim ritmičnim manevrom sledijo nepredvidljive kitarske jazz-rockovske harmonije.

Omenjena zvokovna živahnost prevlada že po uvodnih taktih uvodne naslovne skladbe Amateur Pro Wrestling, ki spodbode poskočne bite in jih seka z nevrotičnimi distorzijami. Bolj preprosto ležerno uvedejo naslednjo skladbo Buzz Gots Beef, a ta se nato prav kmalu preoblikuje v pester labirint disonančnih kombinacij, ki jih narekujejo klaviature. Te s specifičnim zvokom proizvajajo momentalne, na soundtracke računalniških iger spominjajoče zvoke ter asociirajo na živo elektroniko. Podobnosti zasledimo tudi s singlom Gambino, v katerem na plano prvič privrejo elementi plesnega funky japonskega popa, ki predstavlja ostaline prvotnega delovanja jedra zasedbe v obliki omenjenih Yama Warashi. Najlepše orientalsko obarvano glasbeno temo pa si klaviature in kitara izmenjujeta v skladbi Pre-Op Pop, ki se je med feni učinkovito razširila kot bolj priljubljena skladba zasedbe.

Kljub vsesplošnemu igrivemu vzdušju albuma se The Evil Usses poslužujejo tudi počasnejših in bolj melanholičnih prijemov, na primer v komadih Somebody Loves Beastie ali Freya, ki pa niso nič manj tehnično zahtevni ali zanimivi. Prav Freya izstopa s saksofonskimi linijami, ki jih Lorenzo Prati s pitch pedalom neprestano prijetno variira in vzpostavlja atmosfero za uživaško počitniško izležavanje. V takšni luči The Evil Usses predstavljajo precej pestrejši nadomestek za standardne jazz balade.

Seveda pa hudomušen in ležeren pristop, ki ga zaznamo ob poslušanju albuma Amateur Pro Wrestling, ne pomeni nezahtevnega pristopa do ustvarjanja s strani kolektiva The Evil Usses, temveč je njihova glasba posledica premišljenega in uigranega glasbenega materiala. Kljub nekaterim improvizacijskim odklonom, ki si jih pretežno dovolijo predvsem ob umirjenejših delih skladb, tehnična zapletenost komadov vsaj ritem sekciji ne prizanaša in zahteva neprestano zbranost. Glasbena izpopolnjenost in očitne multižanrske izkušnje pa jim omogočajo polzenje tako po popoidnih, eksperimentalno rockovskih kot jazz vodah, čeprav raje zanikajo kakršnokoli označbo. Njihova vsestranskost, ob kateri gotovo ne pogrešamo vokalnih doprinosov, pa jim je že zdavnaj prinesla dobršen nabor fenov, saj je bil njihov debitantski album nedavno tudi razprodan. V upanju še na živo snidenje s kolektivom The Evil Usses se bomo torej v tekoči slabi uri zadovoljili s trenutno še nerazprodano zvočno spojino plošče Amateur Pro Wrestling.