Shipwrec, 2016

V današnji Tolpi bumov se bomo priklopili na daljnovod iz nemškega mesta Jena, kjer domujeta elektro veterana, ki zadnjih 10 let brezsramno ustvarjata retro, a visokonapetostni in večinomi plesni elektro tok. Slednji se napaja tako pri surovih in funky vodih z detroitskega omrežja kot pri t. i. "West Coast" transformatorjih, kjer so v 90-ih in ob prelomu tisočletja evropski untregrunt tehno, acid in elektro za vedno zaznamovale založbe, kot so so Bunker, Clone in Creme Organization. The Exaltics sta že s prvo izdajo poskrbela za tako temeljit, zgoščen in temačen elektro up-date, da so ju takoj zvabili še na referenčna Bunker in Creme Organization, kmalu pa je sledil še priklop na aktualni nizozemski razdelilec Shipwrec. 

Prav tu sta Nemca januarja letos brez PR-ovskega pompa dostavila krepko brco v rit tako amfetaminsko izpraznjenim techno kolegom iz Berlina kot sci-fi in lo-fi pozerjem v H&M-usnjencih iz Pariza in Amsterdama (beri L.I.E.S. ipd.). Dolgometražec z naslovom The Girl and The Chameleon je na spletnih elektrončkarskih vozliščih prejel zvrhan kup pridevnikov: temačen acid, tesnoben tehno, koračniški elektro, eksperimentalna tehno mešanica, sekajoč idm in tehno... A v 90-ih, od koder prihaja navdih, zamegljen in presekan s strobom, bi se opis albuma glasil preprosto acid. Bolje odmerjen plesno okisan direkt boste letos namreč težko prejeli. The Exaltics na The Girl and the Chameleon najprej zdrobita plombo in se šele nato sprašujeta o smiselnosti plombiranja. Vodja projekta, Robert Witschakowski, je ob izidu dejal, da je album posvetilo žuranju v umazanih 90-ih in da je za razliko od nedavnih bolj atmosferičnih in melodičnih izdaj z novim albumom želel ujeti plesno evforijo, ki jo je pod stroboskom občutil sam. Ob podobnih nostalgičnih zapisih je pogosto bolj primerno poseči po toaletnem papirju kot povečani glasnosti. Ko k temu dodamo še ne najbolj posrečen naslov albuma, bi The Exaltics poslušalca, željnega čvrstega elektra in ostrega acida, zlahka odvrnila, a Germana redko razočarata. 

Prva skladba z naslovom In Between še poraja sume o klasičnem ambientalnem zakrivanju elektrončkarske neartikuliranosti, a že The Chase vrže v četrto prestavo in popelje na poskakajočo sonično dirko od Amsterdama do Londona, od koder ni več povratka. The Exaltics tokrat žagata in brusita v presenetljivo ravnem ritmičnem toku in pravzaprav obrneta svoj zvočni odtis, ki ga običajno sprva zapolni vlažna in gosta megla, katero počasi razrežejo temačni stringi in okisana šeška. Tokrat acid žaga poje od štarta do cilja, a s skrbnim nalaganjem polen in konsistentnim tempom veriga ostaja primerno naoljena.

Najbolj funkcionalen komad je hitič The Eyes of The Hydra, ki ga hajpajo tudi tehno žrebci, kot je Rivet, najbolj uživaška pa Why in čikaško pokajoči Gone. Presenečenj, elektrončkarskih inovacij in t. i. sound designa ne albumu The Girl & The Chameleon ne boste našli. Večinoma gre za svinčeni acid album, katerega neusmiljen fitnes poslušalca odpelje dalj od telovadnice oziroma zakajene kleti iz 90-ih. Dolgometražec od rejverjev za rejverje.