Warner Bros./Bella Union, 2013

Glasbena pot The Flaming Lips je v novem tisočletju deležna korenitih sprememb. Dozdeva se, da zasedba v svoji drugi ustvarjalni renesansi nenehno tekmuje in dohaja lastno senco, na ta račun pa razvija in raziskuje najrazličnejše načine prezentiranja lastne glasbe. Nemara bi celo lahko dejali, da je v zadnjih letih plod njihove navdihujoče diskografske bere pravzaprav tehnologija. Prav tista, ki je sredi devetdesetih let zaradi fizičnih omejitev nosilcev zvoka njihovo prihodnost postavila na kocko. Mozaična plošča Zaireeka, namenjena simultanemu predvajanju na  štirih glasbenih predvajalnikih, je navkljub presenetljivi podpori multinacionalke Warner Bros. za zasedbo The Flaming Lips pomenila zavestno pot v komercialni samomor. In ko se mnoge zasedbe po daljšem delovanju že prepuščajo nekakšnim jubilejem, so bili The Flaming Lips ob koncu devetdesetih let po dobrih petnajstih letih delovanja praktično na začetku. 

Mukotrpni, turobni in z melanholijo prežeti stihi plošče The Soft Bulletin, so predstavljali njihovo zadnje dejanje, dejanje iz obupa. A življenje ljubi ironijo in tako se je The Soft Bulletin kaj hitro sprevrgel v enega najreprezentativnejših glasbenih izdelkov devetdesetih let, v duhu katerega je druščina godla še dolgo. Coyne se je v svojem vzorčenju popa namreč skozi leta že kar preveč udomačil in preračunljivo igral na karto predvidljivosti, s čimer je zasedbo nehote dušil. Toda The Flaming Lips se zabavljaštvu kljub temu niso prepuščali dolgo. S ploščo Embryonic so ob koncu preteklega desetletja zastavili pot, ki ji je sledila vrsta novih glasbenih presežnikov in izzivov, ki so se drug za drugim bravurozno kopičili prav na račun … tehnologije. Fenomen, v katerem so se The Flaming Lips znašli, jim je omogočil domala vse. V odkrivanju novih načinov izraznosti so glasbo lahko pričeli razumevati kot večplastni tekst, njeno digitalizacijo pa kot samosvoj glasbeni format. In ni bilo potrebno dolgo čakati, da so v skupku svojih bizarnosti člani zasedbe pripravili tudi šesturno skladbo Found A Star On The Ground.

Izid plošče The Terror je tako pospremilo tudi nekaj skepse. Eno izmed vprašanj, ki se je nemudoma lahko utrnilo je, ali je zasedba na račun neutrudnega diskografskega množenja v svoji zagretosti izgubila kompas? Ali v prezentiranju tolikih glasbenih jazov še lahko tvori konsistentno celoto? Toda čar The Flaming Lips je pravzaprav drugje. Njihova glasba je namreč močno osnovana na čustvih, ki jih tudi na račun premišljene glasbene produkcije koncipirajo. Živčni in rezki ideji Embryonica, se je odprl čustven, umirjen, a hkrati hladen, klavstrofobičen in odtujen svet The Terrorja, ki s psihedeličnim zvočnim podtonom v enovit glasbeni izraz že kar nekoliko sterilno novači dubovske, krautrockovske in druge žanrske primesi. Pri tem se zasedba ne pusti motiti in v umetelnem izrisovanju in raziskovanju najtemnejših hodnikov življenja razvija nov avtorski koncept. Tako je v mnoštvu disonančnih zvokov, ki širijo turobno zvočno podobo, še najbolj srhljiv Coynov vokal, saj je z realnostjo tudi najbliže povezan. Vdan v usodo življenja s pridušenimi in trhlimi kriki skozi barvne melodije izrisuje svojo nemoč.