Counter, 2012

The Heavy so si z drugim albumom, The House That Dirt Built, ustvarili spoštljivo prepoznavnost na ameriškem kontinentu, kjer so leta 2009 prebili led s skladbo How Do You Like Me Now, zelo gruvaškim soul rockom, ki se je naslonil na rif soulovske klasike skupine Dyke and the Blazers. Ko so s to skladbo gostovali v slavni večerni TV-oddaji voditelja Davida Lettermana, so ga tako navdušili s skladbo in izvedbo, da je skupino povabil na bis, kar je bil svojevrsten precedens same oddaje in na splošno formata večernega pogovornega TV-šova, v katerem je sicer vedno dovolj prostora za živo glasbo in vendar nikoli ni prostora za bis. Ta trenutek je bil prelomen v dosedanji karieri skupine The Heavy, ki prihaja iz mesteca Bath. Odprla so se jim vrata do širšega kroga občinstva na najbolj pomembnem svetovnem glasbenem trgu - ZDA, ne da bi jim bilo treba delati kakršnekoli spremembe v lastnem zvoku, kajti prejeli so odziv, da si ljudje želijo samo več njihovega sfriziranega soul rock zvoka.

Z drugim albumom, The House That Dirt Built, so The Heavy na bolj dodelan in bolj celovit način predstavili vizijo glasbe, ki sloni na sočnih in zapomljivih melodijah pevca Kelvina Swabyja, ki jih skupina postavlja na plesne ritme, na katere se vežejo lepljivi kitarski rifi in elastične basovske linije. The Heavy so sicer na prvi vtis dokaj eklektična skupina. Poleg soula, ki je sicer osrednji element njihove glasbe, pri njih slišimo tudi folk pop, garažni rock, blues, tudi gospel ter punk in hard rock. To, kar vse te sloge veže skupaj, pa je čut, ki ga ima skupina za pisanje všečnih, zapomljivih skladb, prepričljiva izvedba in še enkrat Swabyjev vokalni izraz. The Heavy so na drugem albumu lahko izboljšali svoj prvi album, ali jim je pri tretjem albumu uspelo izboljšati drugi album, pa naj še malo ostane odprto vprašanje.

Album The Glorious Dead odpira zvočni izsek iz fifties horror filma, ki se v uvodni in naslovni skladbi Can’t Play Dead prelevi v bombastični soul rock z raztegnjenim kitarskim rifom, z valovanji različne intenzivnosti ter z vzponi in padci v skladbi, kar je značilno za skupino. Curse me Good je fin primer rahlo psihadeličnega soul folka in je precejšnje nasprotje pompoznega, kičastega zvoka uvodne skladbe. Čeprav zvočno precej bogata, je Curse Me Good tudi ena aranžmajsko bolj elegantnih pesmi albuma. What Makes A Good Man je nabildan in na trenutke mikaven soul rock z velikim poudarkom na formi klica in odgovora v refrenu. Iz tega skočijo v funk rock Big Bad Wolf. Be Mine je moderna interpretaccija motownovskega soul popa, Same Ol’ pa prenapet in preproduciran hard rock, ki sloni na ponavljajoči pol ideji, Just My Luck je vmes vržen punk, tako zgolj za dobro zmes, The Lonesome Road pa waitsovski, potepuški blues in ena boljših pesmi na albumu. Don’t Say Nothing je zelo domači teren - jamesbrownovski naslednik skladbe How Do You Like Me Now – plesnega soul rocka. Zaključna Blood Dirt Love Stop je najmočnejši trenutek albuma - brezčasna baladica z žlahtnimi skupinskimi spremljevalnimi vokali in polno pihalno linijo.

Na The Glorious Dead, svojem tretjem albumu, bi The Heavy z novo zrelostjo lahko nadgradili zelo dober vtis, ki so ga naredili na prvih dveh albumih, če se le ne bi tako zelo močno trudili, da bi bili še boljši, še bolj všečni, še bolj hitovski, kar jih na trenutke odpelje v prenapihnjenost, ki je povsem nepotrebna, saj imajo zelo dobre pesmi. Včasih je manj več. The Heavy pa so tokrat hoteli ponuditi še več.