Columbia/Sony Music, 2018

The Internet, ameriška zasedba, ki ustvarja glasbo na presečišču funka, soula, jazza in še česa, se je vrnila s četrtim albumom Hive Mind. Zaznamovan je s celovito zvočno podobo, polno globokih, v trebuh prodirajočih basovskih črt, funkovskih kitaric, soulovskih spevov in nepogrešljivo toplega plesnega naboja.

Uvodni komad Come Together markantno odpre ploščo. Gre preprosto za trip na funkovskem groovu ob stalnem večglasnem zaklinjanju: »They gon' get us, come together«. Vse to precej spominja na klasike Parliament-Funkadelic in na njihovo glasbeno politično vizijo, ki jo odlično povzemajo besede: »Move your ass and your mind will follow«. S tem se The Internet vpisujejo v tisto tradicijo ameriške popularne glasbe, ki seda v duhovno središče skupnosti, ki predstavlja njeno ognjišče. Možnost pozabe, radikalizacije, vzpostavljanja tovarištva in identitete. Ta duh dionizične politike je obujen v današnjih politično bizarnih, vsaj navidez precej nevarnih in zastrašujočih časih, ki jih v ZDA povzema lik in diskurz Donalda Trumpa.

Vendarle pa odmev preteklosti na albumu Hive Mind dotično političnost kaže še v drugačni luči. Okus po nostalgiji je težko odmisliti, težko je odpraviti manko imaginacije prihodnosti, kot ga v svojih analizah sodobne glasbe opredeli pokojni Mark Fisher. Vsak korak v mišljenje prihodnosti na ravni skupnosti, vsako večglasno petje, se lahko dogaja le po pravilih preteklosti. Nostalgijo je opaziti tudi na naslovnici albuma, ki zlahka spomni na poster kake TV nanizanke s konca osemdesetih ali začetka devetdesetih. Preostanek albuma je zaznamovan predvsem z osebnoizpovednimi komadi, nakazano erotiko ali proslulo kritiko: »These bitches want diamond rings, Birk' bags and other bling. I just don't feel the same. Vanity's not my thing.« S tem The Internet, band morda najbolj časovno zaznamovanega imena, ki bi si ga lahko zamislili, v svoji glasbi odraža kulturne probleme sodobnosti.

Glavna pesmopiska v zasedbi je Syd Tha Kid alias Syd Bennett alias, bolj natančno, Sydney Loren Bennett, znana tudi kot članica kolektiva Odd Future. Skozi komade veje njen hrepeneče zapeljiv glas, ki poje o emotivni in erotični napetosti. Bennett je v glasbenem svetu znana po postmodernih eksperimentih ter prevpraševanju spola in seksualnosti, vendar takšne njene filozofije v komadih na plošči Hive Mind ni opaziti. Pesmi so precej formulaične, aplikabilne na različne zveze.

Vendar pa formulaičnost in zajedenost v sodobnost album Hive Mind delata zelo poslušljiv. Njegova svetla zvočnost, okusna in zmerna zabuhlost melodičnih eskapad ter soulovskega ambienta, topel glas vokalistke in repetitivno neumoren plosk – korak v stran ritem, globok, žgečkljiv bas ter zavetje nostalgije – vse to nam omogoča predvajanje na repeat. Pri tem niti ne zaznamo dobro, v katerem delu albuma smo v določenem trenutku, kolikokrat smo ga prevrteli. Ob tem si lahko zamislimo, da bi bil album še dvakrat ali trikrat daljši, pa to ne bi zmotilo njegove poslušljivosti, kvečjemu nasprotno. Izraz Hive Mind označuje željo po pripadnosti skupnosti, stanju skupnostne harmonije, ki jo skozi album lahko interpretiramo dvoumno: kot željo po politični pripadnosti v težkih časih ali kot željo po pripadnosti politično neizzivalnemu času.

Organska celovitost zvoka je prav toliko izraz kolektivnosti, kot je izraz udobne zaokroženosti in neizbežnosti svetovnega nazora. Hive Mind je pristen postmoderni izdelek, prijeten pastiš referenc, dostopnosti in možnosti užitka.

Užitka ali ugodja? Pravzaprav ni pomembno. Gre za žurersko platko, ob kateri pa si ne moremo predstavljati plesnih eksplozij, prej postopajoče lounganje. Mešanico atmosfere in giba, angažiranosti in odtujenosti. Če na albumu zasledimo inovacijo, je to predvsem inovativnost ponavljanja v novih produkcijskih razmerah, tako na ravni tehnologije kot tekstopisja in prezentacije.

S tem se album kaže kot reprezentativen produkt našega časa, na meji med izrazitostjo in pozabljivostjo, dobro zabavo in dolgočasnostjo, izzivalnostjo in neprovokativnostjo. Je švicarski nožek za ušesa, poslušati se ga da na različne načine: kot kulturni fenomen, trip down the memory lane, primeren je za sprostitev ali zabavo, celo za zadovoljitev potrebe po političnem naboju.

Kot takšen je, če še eksplicitneje poudarimo, album Hive Mind predvsem quality approved izdelek glasbene industrije, s top produkcijo, odlično uglašenostjo zasedbe, brez fillerjev ...