Stones Throw Records, 2020

V današnji Tolpi bumov spremljamo delovanje The Koreatown Oddity, projekta Dominiquea Purdyja. Ta svoje začetke beleži v stand-up komediji in filmih, danes pa je bolje znan kot emsi, ki smo ga v Tolpi nazadnje poslušali s projektom 5 Chuckles, v katerem je sodeloval z Ras G-jem do njegove smrti lani. S tem je zamrl tudi njun skupni projekt. Po njem je Dominique izdal še eno solo izdajo, imenovano Finna be Past Tense pri založbi Stones Throw Records. Od takrat smo lahko zasledili še Dominiquove izdaje instrumentalnih beatov, v katerih se vsako leto pokloni enemu izmed kitajskih horoskopskih znakov. Tako je lani izdal That’s a No from Me Dog pri založbi Strictly Cassette.

Letos se The Koreatown Oddity vrača z novim reperskim albumom, ki nosi ime Little Dominiques Nosebleed in v katerem se posveča svojemu odraščanju in soseski, ki je zaznamovala njegovo repersko ime. Od svojih preteklih bolj igrivih skovank se obrne k introspekciji odraščanja. V otvoritvenem komadu Looking Back from the Future želi poslušalcu razložiti, zakaj je tako pomembno vračanje k mlajšim letom, ki so nas jasno izoblikovala, tudi z verzom “To be specific, name one motherfucker that didn’t start as an infant”, s katerim poudari kolektivno izkušnjo otroštva.

Strukturo albuma zaznamujeta prometni nesreči, ki sta se zgodili v njegovi mladosti, obema dogodkoma pa je skupen občutek nemoči, saj se glasbenik v danih situacijah ni znašel po svoji krivdi. Prvo nesrečo opiše na drugem komadu Little Dominiques Nosebleed, Pt. 1, proti koncu katerega se pojavi glas njegove mame, ki upa, da bo sin preživel. Obenem reper sam omenja, da nima dostopa do zdravstvenega zavarovanja, na kar se je navezoval tudi No Health Insurance, njegov prvenec iz leta 2013. Slovenskim poslušalcem se brezplačen dostop do zdravstvene oskrbe zdi samoumeven, v nasprotju s tem pa mladi Dominique z večkratnimi obiski bolnice zaradi svojih krvavitev povzroča velike stroške svoji družini.

Njegovo odraščanje pa je oblikovala soseska, v kateri je odraščal in kjer še vedno živi, ki se ji pokloni v komadu Koreatown Oddity. Kako ga je to okolje zaznamovalo, oriše na več načinov, med drugim tudi s spominom na proteste proti policijski brutalnosti leta 1991. Ti so se začeli zaradi posnetka, ki je prišel do medijev, v katerem policija uporabi prekomerno silo pri ustavljanju Rodneyja Kinga. Trinajst dni kasneje je bila v Koreatownu umorjena 15-letna Latasha Harlins zaradi suma kraje pomarančnega soka v korejski trgovini. Sam glasbenik je živel dve ulici stran od kraja umora in je lahko opazoval celotno dogajanje. Koreatown torej ni idealizirano mesto otroštva, ampak prostor, nabit z različnimi tenzijami, ki ga oblikujejo. Problematika nasilja nad temnopoltimi danes, 29 let kasneje, ni rešena ali primerno naslovljena, ponavljanje podobnih dogodkov v današnjem času pa je enako zaskrbljujoče.

V nadaljevanju albuma vidimo reperjevo prestopanje med prepuščanjem obupu nad temačnostjo družbe in nostalgičnim spominjanjem rutin iz preteklosti. V komadu Weed in LA stopimo iz preteklosti v sedanjost. V hitiču izpostavi, da legalizacija trave ne spremeni veliko za njegovo skupnost. Od Nixonove vojne proti drogam iz leta 1971 je veliko višja stopnja obsodb in posledično zapornikov iz latino in temnopoltih skupnosti. Dokler ne bodo vsi, ki so obtoženi zaradi suma na preprodajo trave, izpuščeni iz zaporov, pravici po The Koreatown Oddity ne bo zadoščeno.

Na sredini albuma nas pričaka druga prometna nesreča v komadu Little Dominiques Nosebleed, Pt. 2. Tokrat je s pomočjo uporabe saksofona v ritmu vzdušje veliko temačnejše in hektično. Ponovno opisuje otroško izkušnjo nakupa sladoleda, po katerem kljub večkratnim pogledom levo in desno Dominiquea povozi avto. Po izpovedani zgodbi lahko poslušamo neprisebno momljanje reperja ter obenem cerkveno mašo, ki napoveduje duhoven premik zgodbe.

Vendar po omembi druge prometne nesreče rdeča nit albuma ni več tako jasna. Pričaka nas pesem z edinim neangleškim naslovom No Llores. Soseska Koreatown ima več kot polovico latino prebivalstva, kar je verjetno inspiracija za uporabo španskega vokala. Ta na trenutke izpade rahlo osladen in pretirano dramatičen. Obenem smo opomnjeni na vseprisotne ideje toksične moškosti znotraj hiphopa. Dominique si želi jokati, a tega ne zmore. Na koncu slišimo jasno zanikanje negativnih čustev z nepričakovanim dvigom tempa, ko se kar naenkrat počuti dobro.

Zaključek izdaje se osredotoča na hvaležnost višjim silam, ki so glasbeniku kljub vsem nesrečnim okoliščinam omogočile preživetje. Pesmi so prežete s prepričanjem, da je bog zanj imel velike načrte. Posledice otroškega boja in vztrajanja so razkošje in udobje njegovega trenutnega življenja. Album Little Dominiques Nosebleed je raziskovanje preteklosti, ki bi pomirilo in obrazložilo trenutno resničnost. Zaradi jasnega koncepta se izgubi veliko igrivosti in smisla za humor, ki sta zaznamovala prejšnje izdaje, vendar album ponuja zanimivo nasprotje med preprostimi otroškimi spomini in družbenim kontekstom, ki je zaznamoval njegovo odraščanje. Pusti pa nam idejo hvaležnosti, da smo kljub vsemu preživeli do odraslosti.