Invada, 2016

V današnji Tolpi bumov poslušamo darkerski duo The KVB z novim dolgometražcem Of Desire. Ta je izšel pri založbi Invada Records, katere vodja je Geoff Barrows iz benda Portishead, ki je The KVB tudi povabil, da album posnameta v njegovem studiu in z njegovo opremo. Duo sestavljata Nicholas Wood in Kat Day, ki sta se iz Londona pred kratkim preselila v Berlin. Njuni začetki kot The KVB segajo v leto 2010, kar pravzaprav glede na to, da sta v tem času izdala že šest dolgometražcev in množico kratkometražcev, ni zelo dolgo nazaj.

The KVB z značilnim zvokom, polnim reverbanih kitar, temačnih sintov, ritem mašin ter dramatičnih vokalov, ki so konstanta skozi njuno diskografijo, radi primerjajo z Joy Division in Jesus and the Mary Chain. Vendar pa jih sama nista nikoli citirala kot vplive, marveč se, če že morata, raje označita za shoegaze, pravita pa tudi, da njun temačen zvok ni čisto nameren. Nemara bi se tudi onadva strinjala, da bi se lahko v prihodnosti koncept ‘revivala’ v diskurzu o glasbi uporabljal redkeje in bi večkrat kakšen zvok lahko obstajal sam zase in ne nujno v inherentni povezavi z nekim obdobjem.

Album Of Desire sicer ni bila prva izdaja The KVB pri založbi Invada Records, pred njim je bil namreč tu izdan še lanskoletni EP Mirror Being, kasetna izdaja prej neizdanih instrumentalnih in analognih eksperimentov. Tega lahko v neki meri vzamemo za protipol danes obravnavanemu Of Desire, seveda bolj v detajlih, saj je na splošno za KVB značilna precejšnja enotnost ustvarjanja. Mirror Being predstavlja torej bolj eksperimentalno in elektronsko, morda pa tudi invazivnejšo stran The KVB, medtem ko Of Desire v primerjavi z njim malce bolj teži k ustaljenejšim formam in bolj emotivno shogazerskemu zvoku. Samo na podlagi teh dveh izdelkov bi bili torej prisiljeni postaviti tezo, da vznemirljivejši talenti The KVB nemara ležijo v prvih, bolj raziskujočih vodah kot pa v teh drugih, ki so na momente skoraj nežnejše, kar v tem kontekstu lahko pomeni tudi bolj razvodenele.

Vendar pa to seveda še zdaleč ni tako enoznačno, saj ima tudi Of Desire svoje prednosti. Predvsem po nekaj poslušanjih, najraje seveda naglas in na dobrem ozvočenju, se razkrije njegova dodelana produkcija, v katere prijemih se znotraj seveda zelo homogene celote albuma ob pobližjem pogledu skriva tudi nekaj diverzitete. Hkrati pa ustvari dokaj enotno razpoloženje, kar se tako ali tako že vseskozi zdi ena izmed glavnih poant glasbe The KVB, vendar bi lahko celo rekli, da je ta tu dosežena še bolj večplastno in globinsko.

Zdi se torej, da gre pri albumu Of Desire bolj za poglabljanje enovite poti, ki jo duo že dolgo ustvarja, kot pa za njeno razširjanje. Čeprav pa je tudi slednje mestoma nakazano ter morda za koga tudi v večji meri zaželjeno – če je v prihodnosti načrtovano, pa lahko seveda zgolj špekuliramo.