THE MEN: TOMORROW'S HITS

Sacred Bones, 2014

V tokratni Tolpi se posvečamo brooklynskemu kvintetu The Men, ki smo ga lansko leto imeli priložnost videti tudi na koncertnem odru Menze pri koritu. Gre za zasedbo z enim od najmanj guglabilnih imen daleč naokoli in to ni naključje. Možakarji so namreč retro do obisti, so starci, ujeti v mladih telesih. The Men kopljejo po kitarski glasbi iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa jo, precej nepreobraženo, a z veliko injekcijo energije, vsako leto servirajo na novi plošči.

Ne glede na to, da The Men popkovine s svojimi vzorniki iz preteklosti niso nikoli pretrgali, se je njihova glasba čez leta vseeno opazno spreminjala. Od hrupne, pankovske plošče Leave Home, s katero so se prikradli v zavest širše publike, so svoj zvok izrazito prečistili in tudi obogatili. Surovo, zamaščeno riffanje so postopoma nadomestile akustične kitare in orglice, v debatah o glasbenih sorodnikih skupine The Men pa so se ob boku Sonic Youth posledično začeli pojavljati tudi Cheap Trick, Tom Petty in The Band.

Ob lanskoletni izdaji plate New Moon, polne psihedelične americane, se je zazdelo, da so newyorčani svojo evolucijo pripeljali do optimuma, tako s fanovske kot izvajalske pozicije. New Moon je bila namreč nagrajujoča poslušalska izkušnja, polna spevnih melodij, himničnih refrenov in igrivega muziciranja, ki je hkrati pričala o tem, da so se The Men ob ustvarjanju plošče morali kar dobro zabavati. Nekaj že mora biti na tem, saj na novi plošči Tomorrow's Hits, ki jo bomo poslušali danes, The Men po dolgem času ne spreminjajo svojega zvoka.

Repeteja zmagovalnega recepta se seveda ne bomo otepali. S Tomorrow's Hits smo namreč zopet dobili razgiban nabor pesmi, ki nas popelje na vratolomno potovanje po zgodovini rokenrola. Pearly Gates je garažno-barska poslastica, ki s svojim sluzastim saksofonom in navihanim klavirjem v enaki meri spominja tako na Kinga Khana kot na čikaški blues, Dark Waltz zveni, kot da so se Pavement znašli v letu 1972 in zavili v najbližji honky-tonk, Get What You Give je power pop v slogu Big Star, Settle Me Down psihedelični rock v stilu The Byrds, Sleepless pa se spogleduje z blue-eyed soulom in countryjem. Hkrati je pesmopisje skupine The Men dovolj močno, da je ne moremo smatrati za eno izmed tistih zasedb, ki sicer pametno prepoznajo najboljše zvoke preteklosti, a jih nato servirajo na mlačen, nekoliko obrtniški način. Perro, Chiericozzi in Greenberg znajo napisati nalezljivo melodijo, dober refren in velik riff, ki jih potem s svojim čutom za zvočne eskapade le še nadgradijo.