The Necks: Body

The Necks: Body

Recenzija izdelka
9. 9. 2018 - 19.00

ReR Megacorp, 2018

 

Novo poglavje v miljeju tria
 / 19. 3. 2017

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo kultnemu avstralskemu bendu The Necks, ki s svojim tokrat že dvajsetim albumom Body slavijo enaintrideset let obstoja. V dolgoletni karieri so nas presenečali z zvočnimi deli, utemeljenimi na svojevrstnem improviziranem jeziku, ujetem v daljše skladbe, ki jih zaznamujejo postopno grajenje, repeticija in posledično hipnotično vzdušje. Čeprav je vsebina The Necks takšna že vse od zasedbinih začetkov, je vsak njihov album samosvoj biser, nekje v bližini jazza, avantgarde, minimalizma oziroma še drugih primerljivih žanrskih derivatov. V triu že od samega začetka soustvarjajo klaviaturist Chris Abrahams, kontrabasist Lloyd Swanton ter bobnar in kitarist Tony Buck. Gre torej za stalno zasedbo, ki je v treh dekadah skupnega igranja razvila posebno medsebojno glasbeno interakcijo, ki jo je čutiti tako na posnetkih kot ob živih izvedbah. Nazadnje so se The Necks ob izdaji albuma Unfold pri nas v živo predstavili lani v Kinu Šiška.

Kot smo iz večine del tria že vajeni, tudi njihov novi album sestoji iz zgolj ene dolge skladbe, ki se začne izrazito minimalistično in je osredotočena na ponavljajoče se, le blago spreminjajoče se basovske udarce, ki spominjajo na bitje srca. The Body torej vzkali iz jedra telesa, malce metaforično bi lahko rekli tudi iz duše. Ko bas poganja ta uvodni del skladbe, so bobni s poudarkom na činelah bolj zadržani in v ozadju, a vendar nikoli ne umanjkajo in skrbijo za konstanten ritem. Že bobnarska in basovska repeticija sami sta dovolj, da v poslušalcu vzbudita poseben tok zavesti ali celo bolj meditativno, zamaknjeno stanje. Vse skupaj pa le še poglobi prijetna klavirska tema, ki se ji vsake toliko pridružijo še postopni vstopi orgel.

The Necks
Avstralski čarovniki zopet začarali ...
 / 30. 10. 2013

Po približno petnajstih minutah skladba doseže prvo večjo točko spremembe, v kateri se basovsko bitje najprej prepolovi svojo frekvenco, po določenem času pa se pojavi zgolj še naključno. Klavir se popolnoma umakne in nas prepusti zvoku orgel kot v nekakšnem zasanjanem popotovanju skozi vesolje. A ta umirjenost predstavlja zgolj trenutno zatišje pred nevihto, saj nas iz sanjavosti kmalu sunkovito predramijo z udarnim rockovskim ritmom. Ko album poslušamo prvič, ta glasni del napoči tako presenetljivo, da dobesedno pretrese telo, kar je le ponoven dokaz tega, kakšni mojstri vzpostavljanja atmosfere in glasbene hipnoze so The Necks. A čeprav nas ta segment predrami in pahne nazaj v zavedanje, gre za ponovno prevaro. Z močno repeticijo, ki spominja na krautrock zasedbe, recimo na Can, nas ponovno popolnoma posrkajo nazaj, a tokrat v stanje bližje deliriju.

Tony Buck naslednjih petnajst minut vzdržuje praktično konstanten ritmičen vzorec, blage spremembe zaznamo zgolj v intenziteti igranja. Podobno ga spremlja tudi bas s svojim bitjem, a z raznolikimi poudarki, vrne pa se tudi klavir, tokrat z igrivo temo in hitrimi zdrsi med toni. Za ponovni pravi rockovski moment se že tako močnemu pogonu pridruži še kitara, ki ekstatično vpije čez celotno zvočno sliko, vse dokler ritma ne zmanjka. Tu se prične še zadnji, najbolj diskretni del albuma. Umirjeno zgodbo trio zaključuje postopoma in z bogato paleto zvokov, vse od zvončkljanja, subtilnega klavirja in igranja z lokom do trenutkov elektronskih vstavkov. Predhodni predvidljivejši deli se razblinijo v zbiru naključnih improviziranih koščkov. Tako se Body počasi zaključuje, naše telo pa se skladno umirja.

Če album primerjamo s predhodnikom Unfold, je Body izrazito drugačna izkušnja, ne zgolj zaradi vključenih rockovskih elementov. Unfold se je namreč ponašal tudi z bolj orkestrskim zvokom, bil je manj predvidljiv, bolj jazzovsko pustolovski in jasneje improvizatorski. Prav tako drugačna zgodba je bil tudi Vertigo, njihov najbolj vznemirljiv in temačen album z dronovskim vzdušjem. Gre za to, da The Necks v svojem muziciranju niso zgolj prvaki repetitivnih hipnotičnih seans, temveč tudi raznolikih in preverjeno odličnih albumov. Tudi Body je tak – odličen, zvestemu oboževalcu pa verjetno tudi eden ljubših.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness