ReR Megacorp, 2015

Spontanost improviziranega muziciranja, ki zaživi predvsem v koncertnem okolju, je v mnogih primerih precej težko prenesti na studijski posnetek. Pri impro godbi je seveda fizična prisotnost poslušalstva ključnega pomena, saj ta lahko sodeluje pri usmerjanju glasbenikovega miselnega toka in posledično sooblikuje končni izdelek, vse to pa v izolaciji zvočnega studia včasih opazno umanjka. Potem je tu še cel postopek snemanja in produkcije, ki glasbenikom omogoča nekakšen popravni izpit - tole je treba še enkrat posneti, tisto lahko režemo, tukaj je treba ojačati nizke tone, tamle manjka kompresor - luksuz, ki ga pri živem nastopu glasbeniki niso deležni, a lahko ob neprevidni uporabi uniči prvotno spontanost glasbe. A kultnemu avstralskemu triu The Necks, ki ga ob vsaki priložnosti radi vlačimo po valovih Radia Študent, deskanje med bregovoma odra in studia ne povzroča posebnih težav. Atmosferično energijo za svojo improvizacijo očitno črpajo iz dolgoletnega medsebojnega poznanstva in sodelovanja, postprodukcijo pa bolj kot popravni izpit dojemajo kot dodatni nivo oziroma prostor za improvizacijo.

Niti malo nas ne bi smelo presenetiti, da je bila prvotna zamisel za tale album, že kar osemnajsti studijski posnetek avstralskega tria, precej drugačna od tega, kar je na koncu nastalo. Kot pravi basist Lloyd Swanton, naj bi si trio Vertigo zamislil kot vseskozi prisoten dron, na katerega bi obešali različne ideje, ki bi sooblikovale zgodbo - morda po vzoru indijske rage, ki se vrti okoli osnovnega tona - a sam proces ustvarjanja jih je popeljal popolnoma drugam. “Like all Necks albums,” še doda Swanton. Koncept enega konstantnega elementa so The Necks pravzaprav že raziskovali pri svojih zgodnejših posnetkih, na primer Sex, Aquatic in pa Hanging Gardens. Za enourno držanje ponavljajočega se vzorca brez pobezljavanja okoli potrebuje človek prav svetniško zadržanost in disciplino, a z novejšimi albumi, še posebej recimo pri odličnem predlanskem Open, se zdi, da se skupina razvija v znamenju drugačne zadržanosti, in sicer minimalizma, ki diktira izjemno skrb za podrobnosti.

Ne glede na to, v katero žanrsko oznako jih trenutek popelje, pa je tista ena stvar, ki ostaja skupna vsem albumom v katalogu skupine The Necks, dejstvo, da se vsak izdelek odločno razlikuje od ostalih. Evolucijo določenih vzorcev, intervalov in idej sicer lahko opazujemo tekom njihovega kataloga, ki je gotovo ena od posledic dejstva, da se postava benda v petindvajsetih letih ni nikdar zamenjala. Ob vsaki iteraciji pa se te ideje pojavljajo v unikatnih kontekstih in nikdar ne zvenijo kot prisiljene reference na pretekle situacije. Tako lahko tudi grobo orišemo pričujoči album: zbirka unikatnih kontekstov za poznane vzorce.

Ključna beseda pri tem orisu pa je ‘zbirka’. Pri grobem poslušanju Vertiga bo marsikomu najprej v uho padla prav segmentacija idej. Morda gre za namig na razdelitev albuma na posamezne komade - prakso, ki so jo the Necks opustili že zelo zgodaj v svoji karieri. Poznavalci namreč vedo, da gre pri večini njihovih izdaj za enourne nepretrgane monolitne improkompozicije, katerim bi segmentacija na posamezne proge kratkomalo uničila flow.

Začuda pa kljub relativni kaotičnosti na albumu Vertigo omenjeni flow ne trpi za ceno nasičenosti z idejami. Album odpre nemirno barvanje po klavirju Chrisa Abrahamsa, ki ga spremljajo nežni, razigrani bobnarski izbruhi Tonyja Bucka. Precej značilen začetek za Neckse - taktično lovljenje idej, ki bi se jih bilo vredno okleniti in naprej razvijati, do česar je najlažje priti prav s preizkušanjem. Po tej začetni medigri pridemo še do ene značilnosti: kar naenkrat je v ospredju dron električnih orgel, ki se je tako spretno prikradel v sliko, da njegovega otekanja sploh nismo opazili, dokler ni prevladal. Še en izbruh bobnov je kaplja čez rob za Bucka; z ostinatom iz zvončkov in činel uvede naslednji, bolj temačen segment, v katerem orgle hitro zamrejo in pustijo pot bolj melodičnemu cikličnemu igranju na klavir. Močni akordi nadomestijo poden, visoke note pa posnemajo zvenenje činel. Na tem mestu končno pride skozi tudi Swanton, ki dromljajoče vleče lok po strunah kontrabasa, nakar se iz pepela vzdigne zlovešč klavirski vzorec, sestavljen iz t.i. hudičevih intervalov, ki močno spomni na Abrahamsov projekt Dogmatics izpred treh let.

Nekje na prvi tretjini opazimo neznačilnost v obliki nenadne menjave zvočne slike. Zdi se, kot bi se trio zalotil na poti v bolj temačne kraje, kot bi si želel biti, in je zato sunkovito zamenjal vzdušje. V osrednjem delu smo priča zanimivi, umirjeni in navidezno zmedeni medigri svetniško zadržanega Bucka, pijanih prehodnih tonov kontrabasa ter mešanice klavirskega ostinata in električnih akordov. V zadnji tretjini pa se stvar postopoma sprevrže v drug neznačilen moment: apokaliptično vzdušje, ki ga Buck uvede z gromečo distorzijo električne kitare. Album se nato postopoma razreši s sicer precej svetlejšo noto, na tej točki pa je za dokončanje končnega izdelka zadolžen tudi poslušalec sam, saj le s svojo interpretacijo pravkar slišanega kaosa lahko le-ta dobi pomen. In prav ta odprtost je tisto, kar po vseh teh letih, ploščah in koncertih skupino The Necks še vedno drži v samem vrhu moderne raziskovalne godbe.

Na letošnjem koncertnem obhodu Evrope je skupina The Necks naše malo prizorišče na žalost izpustila, a glede na visoko obiskanost in topel sprejem njihovih preteklih nastopov pri nas se gotovo lahko nadejamo še kakšnega koncerta v bližnji prihodnosti. Do takrat pa prisluhnimo tej najnovejši stvaritvi avstralskega tria, ki jo v njeni tričetrturni slavi v nocojšnji Tolpi bumov lahko predvajamo v celoti.