Sub Pop, 2014

Nova plošča, nova založba, novi single, približno tako bi lahko strnili dogodke, ki so nemške indie elektrončkarje The Notwist, zasedbo, ki ji po petindvajsetih letih glasbenega udejstvovanja ni treba več prav ničesar dokazovati, vodili iz šestletne glasbene hibernacije. Preslikano navdušenje, ki je ob vrnitvi završalo znotraj fanovskega kroga, je bilo mogoče zapaziti tudi v jedru založbe Sub Pop, glasne podpornice svojih novih varovancev. Toda nekaj arhaičnega je bilo v zraku. V medijih se je ustvarjal občutek, kot bi na obisk prišel obglavljeni cesar, kot bi The Notwist svoje že zdavnaj povedali, četudi je neizpodbitno dejstvo, da so se po nekoliko medli plošči The Devil, You + Me znašli pred pomembnim kreativnim preskokom, ki ga skuša ujeti tudi duh pravkar izdane plošče Close To The Glass.

Vsi, ki smo v zadnjem času imeli možnost The Notwist zapaziti v živo, smo delili jasno mnenje, da iz zasedbe kljub umanjkanju izzivov vre močna ustvarjalna energija. Morda gre k temu prišteti tudi drastičen odmik v idejni zasnovi The Notwist, ki je od začetnih hardcore/punk udejstvovanj prerasel v avanturizem, tipanje neotipljivega, v preplet kitarske organskosti in največjega nemškega glasbenega izvoznega artikla, elektronske glasbe. Fuzija elektroakustičnih elementov je ob spremstvu melanholičnega vokala Markusa Acherja v nadaljevanju glasbene poti težila k oblikovanju neustaljenih glasbenih form, razbijanju tradicionalnosti ter oblikovanju poligona, ki so ga v preteklem desetletju posvojili domala vsi predstavniki indie struje. 

Toda kar v enem trenutku deluje kot vrelec izvirnosti, se lahko že v naslednjem prelevi v neizpodbitno breme in prav z vprašanjem, kako formo, ki je zaznamovala dva tisoč prvo, približati letu 2014, se ubada celotna zvočna premisa plošče Close To The Glass. Slednja res prinaša veliko enakega, a ne na enak način. Uvodna Signals predstavi nazorno jedrnatost The Notwist. Navidez neizdelana in nepovezana iztočnica, kot skladba, ki bi želela biti intro ter intro, ki bi si želel biti skladba. Dipolnost na eni strani odtujenih, hladnih in ritmično podprtih elektronskih zvokov postopoma oblikujejo plasti novih nalepk, ki v skladbo vdahnejo nekaj celosti, jo izrinejo iz repetitivne vneme, samo zato, da ji na račun enovitosti postavijo novo konvencionalnejše ogrodje, pa čeprav zgolj z dodanim zvočilom. 

Podobno usodo doživljajo prav vse elektronsko močno podprte skladbe na plošči. Melanholični osemminutni SP Lineri brni ob sintetizatorjih zvoka in kitarskih odlogih, kot bi bil serviran s pravkar izdane plošče škotskih Mogwai, čudovit najavni single Close To The Glass pa v ustvarjalni izraz The Notwist vnaša, bolje rečeno, vrača svežino minimalističnih nazorov, stran od avtorske megalomanskosti zadnje izdaje The Devil, You + Me. Še najvidnejši premik k značilnemu prevpraševanju pozicije elektroakustike v pop glasbi prinaša skladba Into Another Tune, ki se znajde v prijetni igri repetitivnih zankajočih godal ter umirjenih in prečiščenih udarcev. Njihov vezni člen je prav Acherjev vokal, ki s prijetno vokalno linijo zašili v samo jedro tvorbe ter mojstrsko izoblikuje popovsko skladbo.

A slika se skozi ploščo večkrat obrne. The Notwist svoje podobe niso gradili zgolj na eni premisi. Nedvomno najboljša skladba plošče, Kong, je pravi vrelec igrive indie rock melodike, Seven Hour Drive hipno spomni na obujanje shoeagaza, tu sta tudi akustični Casino ali From One Wrong Place To The Next. V subtilno, drugič neizprosno, a vselej izrazno elektroniko potopljena zvočnost, ki bdi nad ploščo, deluje temačno, odsotno, a pogosto tudi nepovezano. Prav vsi členi na plošči vnašajo dramatičnost, a hkrati pričajo, da so The Notwist s Close To The Glassom pripravljeni žrtvovati veliko lastne originalnosti, čutnosti, s tem pa v tako nelinearni plošči izpasti prav to, linearni.