Ritual Productions, 2016

Čeprav ime zasedbe The Poisoned Glass, ki ji namenjamo termin današnje Tolpe bumov, morda niti ne zveni pretirano razvpito, sega zgodba, ki je letos privedla do izida plošče 10 Swords, precej dlje v preteklost, kot gre morda sprva soditi. Skočimo torej v leto 1995. Po razpadu sedaj že nekoliko kultne ameriške zasedbe Thorr’s Hammer, ki se je razšla skorajda hitreje, kot je nastala, sta Greg Anderson in Stephen O’Malley - če nič drugega: zvezdnika glasnih magov Sunn O))) - zasnovala Burning Witch, ki sta se jim med ostalimi člani pridružila tudi basist Stuart Dahlquist in vokalist Edgy 59. Mnogih ostalih glasbeniških navezav, ki jih je ta združitev sproducirala, tokrat ne bomo izpostavljali, za osmislitev nocojšnje Tolpe bumov je relevantna zlasti vez, ki se je ohranila med Dahlquistom in Edgyjem.

No, preden se pomaknemo k plošči, ne bi bilo prav, da gremo kar mimo imena, ki si ga je duet nataknil in s tem referiral eno najznamenitejših, najbolj polemičnih smrti v zgodovini. Ime The Poisoned Glass se namreč nanaša na Sokratov samomor s strupom, popitim iz kozarca, ki je tako bil in ostaja navdih za številna umetniška dela in v tem primeru tudi inspiracija za identiteto benda, ki je sicer ravnokar tudi na daljši evropski turneji, na kateri ga ruži prav z albumom, ki ga imamo drevi na Radiu Študent v zobeh in kmalu tudi v ušesih.

Glasbo The Poisoned Glass protagonista sama - domnevno z določeno mero ironije - označujeta tudi za orkestralni doom, kar je nekako prikladno. Ne samo zaradi lesketajoče žanrske oznake, temveč tudi zato, ker v zgodovini počasne težkometalne glasbe, ki je hkrati z intimnimi izkušnjami motivirana in družbeno angažirana, verjetno še ni bilo boljšega trenutka zanjo. Na vrhu najbolj omenjanih albumov lahko dandanšnji sem in tja zasačimo bende, kot so Deafheaven, The Body, konec koncev tudi Sunn O))) in tako naprej. Vsaj kakšnega izmed njih bi vokalist Edgy, po domače Edgemont, brez zadržkov označil za pozerje, in to brez posebne grenkobe, nekako pomirjeno s tem, da je bend dandanes sicer lahko glasen, čuden, naporen, vreščav in še kaj, a za to plača ceno tako, da se denimo našemi v kakšna hecna oblačila - kajne, Sunn O)))? - ali pa pusti, da intervjujem z njimi nadenejo lepe clickbait naslove - kajne, The Body?

No, The Poisoned Glass se podobnih reči ne gresta, poza in forma, ki sta ju zavzela, sta precej okleščeni, a 10 Swords vendarle zveni izjemno angažirano. Ne nujno neposredno politično, a vendarle zavzeto v nameri, da poslušalcu ne prihrani prav dosti. Edgyjeva oznanila namreč izhajajo iz trdnega nazora, če ne celo poslanstva, da “spremeni fundamentalna prepričanja ljudi na tej Zemlji”. Hej, njegove besede! Tako lirična kot zvočna slika benda sta ukoreninjeni v nekem modusu operandi, ki ima s sodobno glasbeno produkcijo le toliko stika, kolikor se mu pač ne more izogniti. Ob tveganju, da zvenimo nostalgični, bi lahko rekli, da gre za dva oldskul tipa, a s tem mislimo le na najboljše elemente oldskulerstva. Če si bil zraven, ko doom ali drone sploh še nista imela tega imena, potem si pač lahko privoščiš, da stvari delaš malo drugače.

Na plati najdemo veliko nizkega basovskega trenja, orgelskih tenzij, vreščečih elegij, šumov, predirnih odmevov in ritualnih žebranj. Ni naključje, da je album v CD-obliki izšel ravno pri sicer relativno majhni založbi z imenom Ritual Productions. 10 Swords kljub dolgi poti, ki je vodila do te debitantske plošče, le v manjši meri obuja in revitalizira zven in sporočilnost številnih zasedb, v katerih sta se protagonista mudila pred tem. Še največ se vse skupaj referira pri Dahlquistovi Asvi, ki jih poslušamo tudi v podlagi, sicer pa gre tudi in zlasti neodvisno od tega za izjemen izdelek na zasičeni periferiji počasnih težkokategornih kompozicij, k nastanku katerih sta člana benda The Poisoned Glass nedvomno bistveno prispevala.