The Roots - ... And Then You Shoot Your Cousin

The Roots - ... And Then You Shoot Your Cousin

Recenzija izdelka
4. 6. 2014 - 19.00

Def Jam, 2014

 

The Roots je verjetno prva tuja raperska zasedba, ki je kadarkoli obiskala slovenska tla. Njihov drugogodbeni nastop na turneji ob promociji drugega albuma „Do You Want More“ je takrat marsikomu popolnoma na glavo obrnil in spremenil projekcijo hiphopa. Živa zasedba z beatboxerjem na čelu, ki hrepeni po drugačnem predstavljanju hiphopa in je veliko bolj privlačna tudi za nehiphopersko poslušalstvo, je takrat tako globalno kot na našem prostoru poskrbela za vse težje etiketiranje hiphopa. 

No, slabih 20 let kasneje so The Roots uveljavljeno rapersko ime, brez katerih ne minevajo niti raperski unplugged koncerti (recimo Jay-Z), zadnja leta pa v showu Jimmyja Fallona s preigravanjem kompozicij tamkajšnjih gostov dobivajo vsakodnevno trimilijonsko prepoznavnost, da se z albumi ne trudijo več ugajati nikomur in jih bolj kot ne snemajo za vse ožjo fenovsko bazo in predvsem zase. „... And Then You Shoot Your Cousin“ je tako njihov 11. studijski album, podpisan zgolj pod imenom The Roots, če jim dodamo še skupni album z Johnom Legendom ter lansko ploščo z Elvisom Costellom, pa že kar trinajsti.
 
Že njihov poslednji „solistični“ album „undun“ je globoko zakorakal v konceptualizem, s katerim so The Roots udarili tudi letos. Obdelovana tematika se posveča nasilju v črnski Ameriki, čemur dodajajo pridih temeljne človeške brezciljnosti, predstavljajo pa jo preko satire. Za razliko od „undun“ smo tokrat namesto glavnega junaka dobili več marginaliziranih karakterjev, zavedajočih se svojega praznega vsakdana. Konceptualistično torej poskušajo satirično ošvrkniti materializem, dilanje in nasilje pa obravnavajo preko reportažno-dokumentarističnega aspekta. Preko doslej daleč najbolj fragmentirane in artistične drže nas Rootsi peljejo po svetu fuzije hiphopa, soula, avantgardnega jazza, mini eksperimentiranja in zappovske estetike do simfoničnih prebliskov, rezultirajočih v končno sliko, kjer je veliko več glasbe kot raperskega vokaliziranja.

Tudi tokrat vključujejo veliko pevskih in soul refrenov, album pa je - sploh za njihove razmere - izjemno kratek, saj vsebuje zgolj 8 pravih skladb ter 3 nadomestke za skite, ki so si jih fantje sposodili od Nine Simone, Mary Lou Williams in Michela Chiona, ki sicer lepo vpadejo v kontekst, a umanjka preprostih in igrivih raperskih elementov, ki so Rootse postavili na svetovni glasbeni zemljevid. 

V kompletu album deluje kot spremljevalna glasba kakega temačnega, nemega filma, kjer se preko strašljive atmosfere in bogatega, simfoničnega inštrumentarija napaja močno prearanžirana muzika, ki vokalom ne pusti, da bi prišli v ospredje, saj že začetke povečini gradijo na piano linijah ali klasičnem Questlovovskem bobnanju. „... And Then You Shoot Your Cousin“ je intenzivna in malce čudaška plošča, ki potrto upodablja nered in kaos getovskega vsakdana na povsem drugačen način, kot se ga lotevajo siceršnje reperske plošče.

Že res, da so The Roots vedno bili in vedno bolj so zelo odprtoglav, nekonvencionalen in nepričakovan glasbeni kolektiv, kjer nikdar nismo vedeli, kaj sledi, a zadnja leta so vendarle svojo „trademark“ vizijo žive glasbe, ki ni zgolj sredinski spremljevalec osnovnemu raperskemu beatu, spremenili v sicer originalne in dobro zamišljene koncepte, ki pa so močno pretiravajoči in opozarjajo, da gre za „drugačen“ kolektiv, ki „šteka“. V vsem skupaj so fantje precej zapretiravali, zdi se celo, da gre bolj za egotrip v smislu kaj lahko pokažemo in znamo kot za žmoht in užitkarstvo. 

Ob vsem tem je treba poudariti, da 15 let po njihovem morda najvidnejšem albumu „Things Fall Apart“ inštrumentalni del zasedbe še kako pozablja, da imajo v svojih vrstah izvenserijskega, prvorazrednega klepetača Blacka Thoughta.  Mislec pravzaprav iz albuma v album močno napreduje in namesto z bohotenjem z njim tudi tokrat na album postavljajo rapajoča gosta, saj ob Thoughtu glavno verbalno moč albuma delita še stalna sodelavca The Rootsov, gospodiča Greg Porn in Dice Raw, sicer dobra MC-ja, ki pa Thoughtu tudi tokrat ne sežeta do kolen. Black Thought je tudi tokrat najsvetlejša zvezda plošče, žal pa je dobil premalo prostora za svoje verbalne akrobacije. Bolj kot novi album The Rootsov v prihodnje pričakujemo pravcati solistični album klepetača Blacka Thoughta, ki zadnja leta vse bolj dokazuje, da se je razvil v res vrhunskega emsija.

Rootsi so še enkrat več dokazali, da so odlični glasbeniki, da imajo smisel za koncept, da nikoli ne bodo naredili pričakovanega koraka, v teoriji so se dobro lotili obravnavanja stereotipov na drugačen način, v praksi pa so posneli preveč egotriperski album, ki ga bodo verjetno povzdigovali bolj glasbeni kritiki kot njihovi standardni poslušalci. Vsi vemo, da fantje znajo in zmorejo, žal pa so tokrat malce preveč zašli in se, v iskanju drugačnosti, znotraj svoje muzike izgubili kot še nikoli. Včasih je manj več in več manj, za naslednjič torej velja razmisliti o bolj jasno strukturiranih in manj aranžiranih skladbah, manj solažah ter o več kompozicijah, sploh zato, ker ostajajo eni redkih, ki pred hitovski komad postavljajo poslušanje celega albuma... in seveda več Blacka Thoughta.

 

The Roots - When The People Cheer
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.