The Roots: Undun

The Roots: Undun

Recenzija izdelka
13. 1. 2012 - 19.00

Def Jam/Island, 2011

 

Philadelphijski raperji The Roots v svoji karieri pravzaprav še niso razočarali, kljub temu, da se njihov zvok konstantno spreminja. Živa raperska tvorba tudi s svojim trinajstim albumom, imenovanim „undun“ melje po dokaj neodkritih in izraznih vodah sodobnega hiphopa na precej svojstven način.

„Undun“ je njihov prvi resnejši konceptualni preblisk, ki predstavlja življenjsko zgodbo glavnega junaka Redforda Stevensa, kriminalca, ki je umrl v 26. letu starosti leta 1999. Redford ni klasičen kriminalec, Rootsi pa izhajajo iz predpostavke, da človek ni rojen kriminalec, saj gre v njegovem primeru za precej razmišljujočega mladeniča, ki ni primitivec, ni niti heroj niti žrtev, temveč preprosto počne to, kar se mu zdi v danih okoliščinah najbolj smiselno.

Zgodba se dogaja v obratnem vrstnem redu, torej se začenja s smrtjo samozavedajočega mladeniča, ki sebe sprašuje vprašanja, kot so, ali se ga bo družina zaradi njegovega načina življenja spominjala, in postavlja v ospredje vprašanje minljivosti. Predstavljivost vsakdanje zgodbe govorci obdelujejo precizno, s smislom za detajle, in tako, da junaka ne predstavljajo niti kot pozitivnega niti kot negativnega junaka, marveč kot človeka, ukvarjajočega se z vsakdanjimi moralnimi dilemami, igro usode, ki ga potisne v dokončno smrt.

Predstavitvena perspektiva samorefleksij torej izvira iz prvinskih eksistencialnih problemov in ne predstavlja bodisi zgodbe filmskega junaka polnega glamurja in vrednega spoštovanja bodisi zgodbe vzpona in padca, saj gre za manj pomembnega, postranskega kriminalca, ki je sicer povsem običajen sosed ali prijatelj.

Gre torej za precej ozko, uniformirano temo, ki ponuja močan vpogled v nrav človeka, kjer presenetljivo veliko vlogo igra glasba, saj so tako glavni govorec Black Thought kot njegovi standardni pomagači skriti globoko za estetiko eksperimentalnega hiphop benda, ki zelo filmsko, razpoloženjsko in muhasto potuje skozi kohezivno osnovno zgodbo.

Glasba je tokrat otožna, detajlno dodelana, mestoma celo resignirana, obsega veliko moških pevskih vokalov, rapanje pa nastopa v vlogi naratorstva, torej ni direktno vpleteno v vsebino. Inštrumentalna forma se bližje kot hiphopu nagiba k prvinam funka, podivjanega, a artikuliranega jazza, starošolskega r'n'b-ja in soula in na momente celo depresivnega popa. Aranžersko pestrost, preciznost in kreativnost močno temačne in nehitovske produkcije dopolnjujejo odločni, intenzivni ter mestoma divji bobni ?uest Lova ter melodični vsadki piana, zanimivih efektov, odmevov in na koncu še močni godalni prebliski. Pester, lep, osredotočen in barvit svet se skozi celoten album dopolnjuje z odlično vokalno izvršitvijo, hipnotično melanholijo ter sodobno avantgardo.

Klepetači zgodbo opisujejo precej odmaknjeno od dogajanja, zelo empatično in sploh ne tragično. Redford je kot preprodajalec drog postavljen v vlogo preživetja znotraj nekega urbanega, uličnega okolja, sam pa s polno pomisleki, z veliko obžalovanja pogleduje proti okoliščinam, ki so ga pripelje do te vloge. V „mementovskem“ stilu predeluje morebitne scenarije, od približevanja potencialnega konca do nemoči, obupa, sprejemanja usode, padca vrednot in še česa drugega. Pravzaprav gre za nekakšno na pol karakterno na pol psihološko študijo globoko emocionalnega posameznika, ki ne misli, da je kralj sveta in bo vsak dan večji in pomembnejši, ni podcenjujoč, na rob prepada pa so ga potisnile osebne ter družbene razmere. Bolj kot sama nespecifirana smrt je pomembna zgodba, zakaj je do tega sploh prišlo.

Za razliko od klasičnih filmskih in uličnih junakov Redford ostaja človek, bend, glavni klepetač, gostje pa mu krvoločno sledijo in sestavljajo kreativno enoten zvok, poln frustracij, večkrat pospremljenih s cinizmom ali občasnim nihilizmom. Osredotočenost na natančnost, kjer se ne odloča o pozitivnosti oz. negativnosti lika, niti enkrat ne uide iz konceptualnega okvirja tako inštrumentalno kot vokalno. Album je tako konsistentna mešanica retrospektivnega rapanja ter introspektivne inštrumentacije vase zazrtega ter klubsko povsem nezanimivega protagonista, ki to pravzaprav nikoli v resnici ni bil.

Ambivalentnost uživanja življenja tega na pol antagonista in na pol protagonista pa ob koncu dobi še štiridelno orkestralno suito, slonečo na osnovi kompozicije Sufjana Stevensa, „Redford (For Yia-Yia and Pappou), ki strumno zaključi, pravzaprav pa zaradi obratnega vrstnega reda odpre album.

Album, ki Rootse še bolj postavi na sam vrh raperskega ustvarjanja in kreativnosti, sicer ni najboljši album te zasedbe, a je kot celota izjemno koherenten, ploden, artikuliran in čudovit kratek album.

The Roots - Undun (Full Final Cut)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness