Thrill Jockey, 2018

Z nojzrockovsko zasedbo The Skull Defekts gre za dolgoročen glasbeni projekt z repom in glavo. Kolektiv je nekaj časa deloval kot hrbtenica švedske underground eksperimentalne scene. Aktualni letošnji album je pravzaprav nekakšen povzetek skoraj desetletja in pol delovanja zasedbe. Njihovo studijsko delo je zaključena celota, glasbena zgodba, podprta z izčrpnimi nastopi skupine. Pa poglejmo, kako se je vse skupaj začelo ...

Kitarist močne tričlanske zasedbe Kid Commando Joachim Nordwall se je po njenem razpadu povezal z bobnarjem Henrikom Rylanderjem, provenienco založbe Union Carbide Productions. V naglici sta ustanovila zasedbo The Skull Defekts z namenom ustvarjati - po lastnih besedah - krožno, ritualno in monotono rock glasbo oziroma ustvariti toliko materiala, kolikor je le mogoče. Prvič so v živo nastopili kot predskupina velikanom Sunn O))).

Približno tri leta kasneje so se ustalili kot zasedba s tolkalcem Jeanom-Louisom Huhto, ki skrbi tudi za elektronske podlage, ter z vokalistom Danielom Faggo Fagerströmom, ki poprime tudi za kitaro. Zasedba je posnela lepo mero muzike, izdala več albumov in številne single ter produktivno potovala po Evropi, Kitajski in Ameriki. Na koncertih se jim je na odru pridružil še Daniel Higgs, ki je kasneje postal tudi uradni član zasedbe. Tako so The Skull Defekts postali kvintet. Žal pa se takšna postava ni dolgo obdržala.

Ko so pred dvema letoma pričeli snemati nov album, Huhte sploh ni bilo v studiu, prav tako ne Higgsa. Ustanovni član Huhta v tem momentu ni več videl prihodnosti za skupino, zato se je odločil izstopiti. Vendar pa je pomembno poglavje projekta ostalo še nenapisano. Tokrat obravnavani album torej naznanja zaključek projekta. Na njem so pomešani elementi glasbenih prijemov, ki se jih je zasedba posluževala ves čas delovanja, hkrati pa je projekt prežet s svežino. Band pravi, da je v novih stvaritvah prisoten duh nekakšnega pozitivnega obupa, ki ga je povzročilo zavedanje o neizogibnosti ločitve glasbenih poti sodelujočih umetnikov. Edinstvenost albuma je gotovo tudi posledica sodelovanja z indie folk ustvarjalko Mariam Wallentin, ki je v bendove konstrukcije vnesla lastno glasbeno integriteto ter poživila njihov slog, jim vdahnila nekaj novega. Gre vsekakor za njihov najbolj dodelan izdelek, skladbe The Skull Defektsov namreč še nikdar niso bile strukturirane do takšne mere. Še vedno pa znotraj njih ohranjajo prostor za improvizacijo, kljub skrajnosti položaja torej spontanosti niso pustili umreti.

Temačne zvočne zavese skrivnostno pronicajo skozi divje in močno borbeno bobnenje. Prisotni so na zaviranje avtomobilov spominjajoči zvočni vložki ter druga gosta zvočna poplava informacij in sporočil, ki prehajajo skozi glasbo. Skandirajoča besedila, ki niso stalnica, so v prvi polovici albuma podana na recitativen, ritmičen način. Tematika je temačna, poetika zasedbe vključuje surovo osebno metaforiko, ki preudarja čustva človeka moderne dobe ter podaja dojemanje krize prek osebne stiske. Lahko bi rekli, da gre za precej posplošeno opisovanje široko razširjenih simptomov, za katerimi zaradi napak sistema boleha marsikateri sodobnik. Našlo bi se torej mnogo pacientov, ki bi se s sporočili zasedbe lahko strinjali oziroma poistovetili in ki bi v njihovi glasbi lahko našli uteho in tolažbo.

Na albumu seveda slišimo tudi ostre žagajoče zvoke kitar in beethovnovske sintetizatorske viže, ki čez celoto albuma napredajo pajčevino suspenza. Ženski recitali, ki jih spremljajo plemenska tolkala, so hipnotični, ko v minimalističnem slogu navajajo pomensko nabite pojme in samostalnike, ki lahko v poslušalčevi glavi vzbudijo močne reakcije. Tukaj so še odmevi ter v ozadje izginjajoči in nejasni, prekinjajoči zvoki črno-bele tipkovnice, pomešani s kovinsko zvenečimi vokali. Čez vse to je sproščen val cenzure, ki vse skupaj močno zabriše in oddalji. Bend ustvari občutek odmaknjenosti in brezčasja, v katerem skozi meglo pronicajo pomembni signali, ki nosijo izjemna sporočila. Glasbeno bi jih bilo mogoče primerjati s poznimi Swansi. Skladbe tudi z vokalnega vidika vsebujejo dovolj melodike, da lahko trdimo, da gre za sicer zatežene, a vseeno poslušljive zvočne slike. Zvokovne konstrukcije so tu vsekakor pestre in raznolike. Žanr, ki ga igrajo, naj bi se pravzaprav imenoval avant-rock, vsebujejo pa tudi elemente EBM-a, industriala in darkwava s ščepcem zagrizenosti, kakršno najdemo pri skupinah, kot je denimo Sleaford Mods.

Album The Skull Defekts je prava budnica, zvarek inteligentne elektronike, ob katerem tudi zasrbijo pete ...