Captured Tracks, 2015

Splošno znano dejstvo je, da zvok postpanka osemdesetih let prejšnjega stoletja v svojem najširšem smislu služi kot inspiracija neskončnemu številu glasbenikov novega milenija. Glede oznak se je, kot vedno, težko zediniti - ali je pravilno in nujno vse označiti kot revival ali je nemara vse skupaj kar new wave in kdo je potem njegov temačnejši bratranec darkwave? Subjektivno je seveda tudi vrednotenje projektov, ki jim baje pritiče beseda revival: ali je njihov cilj to, da se zvoku, iz katerega se napajajo, čim bolj približajo, ali na drugi strani to, da mu dodajo neke svojstvene elemente, ki jih popeljejo onkraj okvirjev žanra, izdelanih že več desetletij nazaj. Morda pa je sveti gral prav v tem, da se doseže oboje hkrati.

Izvajalec, ki s slednjim nikoli ni imel težav, je Luis Vasquez alias The Soft Moon, ki je leta 2010 začel kariero z istoimenskim prvencem, ki mu je dve leti kasneje sledil še dolgometražec Zeros. V okviru turneje slednjega se je leto po njegovem izidu ustavil tudi v Sloveniji in z odličnim nastopom pokazal, kako uspešno se njegov solo projekt v živo transformira v petčlanski bend in album v celostno avdiovizualno izkušnjo.

Danes imamo pred sabo tretji Vasquezov dolgometražec Deeper, ponovno izdan na založbi Captured Tracks. Ta na površni prvi posluh obljublja podobno kot prva dva in celo nakazuje, da Vasqueza odkloni od zastavljenega s prvima albumoma ne zanimajo preveč: srečamo se namreč z istimi temačnimi, pulzirajočimi, po repetitivnih vzorcih sprehajajočimi se kitarami, ki so za The Soft Moon tako značilne. Vendar pa kaj kmalu postane jasno, da odkloni vendarle obstajajo: Vasquez zamolklo kričanje, sikajoče šepetanje in pridušeno prepevanje ali zgolj govorjenje, ki prevladujejo na prvih dveh albumih, sedaj pogosto zamenja za konvencionalnejše oblike vokalizacije čustev - esencialno pop melodije, zapete čez softmoonovsko podlago. Sprememba, ki se s tem zgodi, je ena izmed teh, ki so na neki podzavestni ravni očitne, vendar izmuzljive, ko jih poskušamo definirati. Vokali, ki so prej praviloma bivali na istem nivoju izpostavljenosti in s tem v popolnem sožitju s preostalimi inštrumenti, so sedaj pogosto bolj očiščeni efektov, s čimer izstopijo iz inštrumentalne podlage in s popiš melodijami vodijo celoten album v novo smer. Ta dobi žal kdaj celo osladen, skoraj linkinparkovsko emoidni moment, ki mu problematika besedila, kot je »I was born to suffer«, ne pomaga prav dosti.

Nedvomno je torej besedna zveza 'pop album' še najbolj opisna za album Deeper, gledano v kontekstu zvoka The Soft Moon. Ker pa je to besedna zveza z neštetimi možnimi pomeni in konotacijami, lahko to spremembo gledamo iz dveh glavnih, po navadi nasprotujočih si zornih kotov: prvi je že kar stereotipen, včasih bolj včasih manj uspešen poskus komercializacije alternativnega izvajalca s prilagajanjem svojega zvoka, česar kolateralna škoda je pogosto manjšanje dosedanje baze poslušalcev. Drug, Vasquezu več kredibilnosti dajajoč zorni kot pa je ta, da je nemara s to spremembo želel preizkusiti vpliv prilagajanja pop formi na svoj zvok in pokazati, da je tudi gibajoč se večinoma znotraj nje sposoben producirati relevanten in zanimiv izdelek. Vendar pa smo pri tej predpostavki pač prisiljeni kontemplirati, do katere mere je zadnji pridevnik primeren za pričujoči album.

Morda pa je implicitno poslanstvo albuma Deeper to, da nam na primeru pokaže, da lahko poenostavljeno teorijo kaosa apliciramo tudi na glasbo. Teorija kaosa nas namreč uči, da tudi najmanjša sprememba v prvotnem stanju sistema lahko pripelje do nepredvidljivo velikih sprememb v končnem stanju sistema. V formuli svoje glasbe je Vasquez spremenil vrednost le majhnemu procentu spremenljivk, končni rezultat - celostni občutek albuma - pa je v nekem smislu kar radikalno drugačen. Še posebej v luči tega, da je The Soft Moon projekt, ki v ogromni meri temelji na atmosferi, ki jo ustvarjajo komadi, in občutkih, ki jih prikličejo, je to pač velika sprememba - in to taka, ki celostno gledano ni na bolje. Vendar pa na drugi strani detajlno gledano album vseeno ponuja dovolj zanimivih točk, da se splača The Soft Moon budno spremljati tudi v prihodnje.