Captured Tracks, 2012

Točka nič lahko pomeni začetek ali konec. Meseca novembra ravno preminulega leta, ko je večina medijskega sveta napovedovala takšno ali drugačno apokalipso, se je demonski stvaritelj zasedbe The Soft Moon te dualnosti lotil s svojo inačico finiša do ničle. Tako imenovani čudežni deček psych-drona Luis Vasquez je enako kot samonaslovljeni prvenec in njemu podobno mračen EP 'Total Decay', novi album prišparal za jesen, saj je to zanj čas, ko najraje razpleta elektronske mreže občutljive shrljivosti. Njegova glasba nas vleče k imaginaciji globokega hlipanja, ki nas zbudi iz nočne more, le da nanjo v istem hipu že popolnoma pozabimo in se je morda z nasmehom spomnimo šele naslednji dan.

Sprva kot solo projekt, ki se ga je Vasquez domislil leta 2009, namen The Soft Moon ni bil mišljen za ušesa publike, pač pa kot iskanje samega sebe v temačnem svetu post-punkerskega darkwave-a. Še pred zasnovo pričujoče zasedbe se je veliko ukvarjal z inspirativnim kopiranjem ter prepoznavanjem evolucij syntha in pred nami je rezultat njegovega poglabljanja v črne vode synth klasikov sedemdesetih in osemdesetih v obliki druge plošče z naslovom 'Zeros'.

Nabrana peterica mladcev iz San Francisca je pod taktirko prej omenjenega umetniškega vodje skupino zasnovala kot avdio-vizualni performans, s poudarkom na celoviti odrski izkušnji glasbe v živo. Iz samo-kontemplacije, je The Soft Moon vzklil kot živ organizem: njihov prvenec iz leta 2010 je bil namreč posnet fokusno v popolni osami, sedanji drugi album pa je brez vsakršnih pričakovanj v celoti nastal kar med potjo zadnje turneje, še vedno pa v skoraj solistični produkciji multitaskerja Vasqueza. Po šestih mesecih domačega aranžiranja je nedavno izdano ploščo do nule izpilil s pomočjo producenta Monteja Vallierja. Sam pravi, da je v bodoče končno pripravljen vključiti še ostale soustvarjalce, kar nam že sedaj budi ugibanja ter pričakovanja o njihovem prihodnjem razvoju.

Pa se vrnimo h nocojšnjemu paradnemu konju: vseh deset nanizanih skladb na albumu zavoljo logike sicer nosi imena, vendar se med seboj tako odlično prelivajo, da bi ena sama prej skoprnela, kot pa ustvarila presežek. 'Zeros' je eden tistih albumov, ki jih je potrebno poslušati od začetka do konca, ter nato še enkrat. Album s tesnobno zaveso 'It Ends' odgrne nelagodje in kot plesalka na pokopališču oddrvi v kocine dvigajoč konec z direktno inverzijo prvega štiklca.

V dobre pol ure smo priča celemu spektru emocij, od popolne evforije do globokega meditativnega stanja fetalnega položaja. Po zadnjem komadu poslušalec doživi  nekoliko težjo zrcalno sliko melanholije, ki nam je krog odprla, in težko se je vzdržati, da zgodbe o ničli ne bi slišali še enkrat spočetka. Čeprav bo projekt The Soft Moon marsikateremu tradicionalistu nakopal klavstrofobijo, spogledovanje z Joy Division ali Bauhaus izpod rok njihovih izzveni po eni strani skoraj zadušljivo neznosno, hkrati pa izredno plesno.

Kljub temu, da Vasquezova godba ne bi pritegnila večine glasbene publike, na nerazložen, čemeren način privablja ugodje, zavito v kaos. Kot če bi obiskali izredno zabaven pogreb. Morbidnost na stran, od začetka plošče se nam občutek popolne raztresenosti ob ponovnem poslušanju zdi že precej domač, še vedno pa dovolj mističen, da nam ga je v celoti vredno zavrteti še enkrat.

Z albumom 'Zeros' in z naborom ostalih članov skupine, je Vasquez album mogoče podzavestno načrtoval za občinstvo, vsekakor pa se je poleg sebi značilne veščine ustvarjanja atmostfere s pričujočim izdelkom izkazal tudi kot spreten kompozitor.

Kako je občutiti zasedbo, ki od posameznika zahteva pozornost tako pri zvoku kot njegovi vizualni podobi, bomo imeli možnost izvedeti že aprila, na sicer še neznani lokaciji v Ljubljani. The Soft Moon nam bodo morebiti poslali še zadnji zimski piš mrzlega vetra in zelo verjetno je, da pomladno prebujenje obiskovalcev po tej izkušnji ne bo tako prisiljeno živahno, ampak zaradi težine 'mehke lune' bolj premišljeno.