Thrill Jockey, 2014

Drew Daniel, polovica eksperimentalnega elektronskega tandema Matmos in profesor angleške književnosti, je letos po desetletju zatišja med žive ponovno obudil svoj projekt The Soft Pink Truth. Medtem ko je leta 2004 izdal album eksperimentalnih house koverjev hardcore in punk klasik, se tokrat vrača z deseterico odbitih priredb raznih bolj ali manj kultnih black metal zasedb s pomenljivim podnaslovom »Electronic Profanations of Black Metal«. Med njimi se je recimo znašel zimzeleni štiklc Venomov, ki je definiral žanr, pa tudi pesmi bendov Darkthrone, Mayhem, Hellhammer in drugih bolj obskurnih častilcev okultnega. Skratka gre za odbit glasbeni koncept, ki ga v okviru prehajanja in spajanja žanrov še ni bilo zaslediti, zato si album Why Do the Heathen Rage? zasluži še posebno pozornost.    

Po besedah Daniela gre za poskus fuzije njegove ljubezni do elektronike in do zvrsti, ki se je uveljavila zaradi svojih dihotomij, ideoloških diskrepanc, homofobičnih in nacionalističnih izpadov ter seveda zavoljo svoje makabristične estetike ter bogoskrunskih besedil, vedno meječih med šaljivim in smrtno resnim. Odločitvi za tak koncept botruje tudi Danielova spolna usmerjenost, ki nima med tistimi pravimi »blekkmetalci« nič boljšega položaja kot med častilci onega med oblaki, zato si je Daniel za cilj zastavil rekonceptualizacijo morbidnih popevk znotraj brezmejnih možnosti sodobne elektronske produkcije. Četudi je disonanca med tema svetovoma v svoji glasbeni in siceršnji estetiki skorajda nepremostljiva, je Danielu nekako uspelo. Deviantne »blekmetalske« poglede na seks, seksualnost in bivanje je preslikal v elektro, house in disko skladbice, ki do neke mere ohranjajo tisto primarno surovost ali pa se vsaj trudijo. Sam je v izjavi za medije zapisal, da gre pri albumu za »proslavljanje black metala in obenem za queer kritiko ter posmehovanje in skrunjenje žanru pripadajočih ideoloških spodrsljajev«.

Rezultat tega razmeroma intelektualističnega in akademskega eksperimenta je štiridesetminutni album, ki poseduje boljše in manj blesteče momente. Od uvodnega okultnega recitiranja verzov gejevskega aktivista Arthurja Evansa iz dela Witchcraft and the Gay Counterculture pa do zaključnega mash-upa Rihannine skladbe We Found Love, black metal okruškov in drugih hrupov se vmes zvrsti osem idiosinkratičnih skladb. V njih Daniel ustvarja besedne igre, tako da spreminja kontekst satanističnih verzov in s popovskimi ženskimi vokali degradira njihovo moč in resnobnost kot na primer v pesmi Let There be Ebola Frost.

Produkcijsko je Daniel skrben in detajlen, a obenem prepušča pot raznim vplivom. Skladbe so zvočno zgoščene, obogatene s »sempli« homoseksualnega seksa in ženskega stokanja, in nepredvidljive; zato kljub svoji elektronski identiteti bolj ne spadajo na plesišča, saj se tempo in ritmike nenapovedano spreminjajo in črpajo iz housa, elektra, breakbeata ter IDM-a, slišimo pa tudi hiphopovske in trap momente. Njegovi vokali se izmenjujejo med hiphopovskim recitiranjem in kričanjem, ki skuša zrcaliti originalno obskurnost, a na trenutke bolj spominja na popularne bende kot Enter Shikari, kar bi mu pravi metalci zagotovo zamerili, v kolikor bi jih sploh prepričali, da si album zavrtijo.

Why Do the Heathen Rage? je igra med rožnatimi barvami in karnevalskim vzdušjem ter črnino in okultnim ritualističnim svetom, kar ilustrira že sama platnica albuma. In tako pridemo do vprašanja, komu je izdelek pravzaprav namenjen. Na eni strani imamo sodobnega kozmopolitanskega hipsterja, ki absorbira nove tendence in nima predsodkov, zato mu bo album skozi elektronsko glasbo morda odprl okno v mračen svet satanističnih ritualov, blast beatov in atonalnih harmonij. Na drugi strani imamo »blekmetalca«, ki je za elektronske derivate morda manj navdušen, a bo zavoljo ljubezni do Venomov in Mayhemov Danielu vseeno ponudil priložnost. Toda ali lahko Burzumov častilec sprejme pretenciozno hipstersko onečaščenje njegovih najljubših bendov? V kolikor poseduje vsaj kanček smisla za humor, je odgovor pritrdilen.