ReVox, 2015

Že dejstvo, da so se The Sonics leta 2007 vrnili k igranju in nastopanju v živo je mali čudež v dosedanji kratki zgodovini rock'n'rolla. Dejstvo, da trije izvirni člani skupine v družbi skrbno izbranih dveh novih članov posadke  od takrat nastopajo s polno paro in igrajo z vso močjo, ki jo premorejo vitalni sedemdesetletniki, ki so se v vmesnih štiridesetih letih ukvarjali večinoma z vsem, kar prinaša življenje odraslih ljudi, a le z glasbo ne, je drugi mali čudež. Tretji čudež pa bomo doživeli ob poslušanju njihovega novega, četrtega studijskega albuma, ki prihaja tako rekoč po petdesetih letih, odkar so The Sonics v drugi polovici šestdesetih po snemanju tretjega albuma, ki ni bil tisto, kar so si želeli in kakor so razumeli ter čutili svojo glasbo, izgubili voljo, da nadaljujejo z delom.

Album This Is The Sonics, ki so ga posneli jeseni 2013 z Jimom Diamondom iz Detroita, ki se je kot producent uveljavil predvsem pri delu za prva dva albuma The White Stripes, kot glasbenik pa kot basist pri Dirtbombs, ki jih je obenem tudi produciral, je plošča, ki po eni plati že v prvih nekaj taktih ovrže vse predsodke, vezane na starost, primerno za ustvarjanje odlične rock'n'roll glasbe, in je stvaritev, ki kaže, da je rock'n'roll še zlasti stanje duha. Pevec in pianist Jerry Roslie, kitarist Larry Parypa in saksofonist Rob Lind v družbi basista Freddieja Dennisa, ki je včasih igral pri sorodnih The Wailers, in bobnarja Dustyja Watsona, ki je včasih igral pri Teh Supersuckers in z Dickom Daleom, v dvanajstih skladbah albuma This Is The Sonics od prve do poslednje sekunde suvereno dokazujejo, da vse tiste klasične rock'n'roll pesmi, kot so denimo The Witch, Psycho, Strychnine in druge, ki so jih posneli, ko so bili stari osemnajst-dvajset let, niso bile plod naključja in da so še vedno možje, ki ne le igrajo rock'n'roll, pač pa dobesedno ustvarjajo rock'n'roll.

The Sonics so imeli tisto nekaj več, kar loči zelo dobro od vrhunske skupine, in ta duh še vedno imajo. Jerry kriči skorajda tako dobro kot nekoč in še vedno ima izjemno pevsko dinamiko, Rob Lind pumpa zvok s saksom, Larry nažiga strupene rife, medtem ko basist Freddie navdušuje tudi kot pevec v polovici pesmi, ki jim bobnar Dusty z rafali, ki so bili značilni za izvirnega Boba Bennetta, daje poseben Sonicsovski pečat. Piko na i daje Jim Diamond, ki je Sonicsom vrnil njihov eksplozivni, udarni, zgoščeni in hkrati gibčni zvok, ki ga je za spoznanje posodobil, tako da zveni tukaj in zdaj.

Album This Is The Sonics se posluša kot perfektna rock'n'roll plošča. Njegova zasnova je enaka konceptu s prvih dveh albumov skupine. Razmerje med izvirni pesmimi in priredbami je 50-50, pri čemer se tako kot v šestdesetih rahlo nagiba v prid priredbam. To je jedrnat, kompakten in udaren album, ki drvi kot zloščeni, mišičasti hot rod po ravnem, vročem, črnem asfaltu. Originali so močni, četudi med njimi ni pesmi, ki ima potencial brezčasne klasike, ki se lahko kosa s prej omenjenimi. In vendar glede na to, da klasične skladbe The Sonics stojijo ob boku klasikam Kinksov in Stonesov, je to dejstvo razumljivo. Medtem ko bi novi originali Be A Woman, Bed Betty, Save the Planet zlahka našli prostor tudi na nikoli postaranih albumih iz šestdesetih, so priredbe pesmi Rayja Charlesa, Hanka Ballarda, The Kinks, Eddieja Hollanda in med drugimi tudi Stevieja Rayja Vaughana dobile novo »soniksficirano« podobo in s tem tudi svežo, novo podobo.

This is The Sonics je eden najbolj prepričljivih vrnitvenih albumov. Ta tridesetminutna detonacija ustvari občutek, kot da ni minilo petdeset let in kot da je vsaj polovica tega časa v razvoju rock glasbe minila v nesmiselnem in nepotrebnem tavanju v temi. Album ustvari iluzijo, da samo The Sonics igrajo rock'n'roll, tako kot ga je treba igrati.