Mizantropeon Records, 2017

"JEBENOJ KARMI

OTKIN'O CRNA KRILA

DOBRO MI PRIRASLA ZA PLEĆA

BUDUĆI DANI

GLASNIK VAM JE MRTAV

ŠTA DRUGO VAMA DA OBEĆAM

DUŠE MI NEMA

A KOLIKO SE SEĆAM

NISAM JE NIKOM PRODAO

MA NEMA VEZE

JA SAM SA VRAGOM CRNIM

NA JEB' SI MATER ODAVNO"

* iz besedila pesmi Gavranovo (avtor: Nefas)

The Stone so gotovo eden najbolj aktivnih in najdlje živečih black metal bendov na ozemlju bivše Juge. Zamenjali so kar lepo število članov, pravzaprav so zamenjali tudi ime, saj so bili v začetkih znani kot Stone To Flesh. Kljub vsem peripetijam so uspeli izdati zdaj že osem studijskih albumov, kar nekaj split izdaj, EP-jev in še kaj. Zaradi svoje trde delovne etike, brezkompromisnosti, iskrenosti in sposobnosti ustvarjanja vedno svežega in zanimivega materiala, veljajo The Stone v Srbiji za enega najboljših, če ne celo najboljši ne zgolj black metal bend, temveč kar ekstremni metal bend nasploh. Gotovo pa je, da se o The Stone govori spoštljivo in z občudovanjem tudi drugod po svetu. In to ne brez dobrega razloga.

Ker se od imena, kot je The Stone, vedno pričakuje, da bo bend izdal kvaliteten material, je to gotovo svojevrsten pritisk. A največji pritisk nad samima seboj gotovo izvajata kitarist in vodja benda, Kozeljnik, ter vokalist Nefas, ki že od začetka vesta, kaj The Stone predstavlja in ki se gotovo nikoli ne bosta zadovoljila s povprečjem. Po odličnemu predhodnemu albumu Nekroza, ki je izšel leta 2014 prek Folter Records, je bilo zato treba na novo ploščo čakati kar nekaj časa. Da bend ustvarja nov album, javnosti sploh ni bilo znano. A oktobra lani je neko mračno torkovo jutro s črnim plamenom ožarila novica, da so The Stone prek YouTuba lansirali naslovni komad nove plate – Teatar Apsurda. S tem so napovedali izid svojega istoimenskega osmega studijskega albuma, ki je luč dneva nato ugledal v soboto, 9. decembra 2017 prek srbske založbe Mizantropeon Records.

Z minimalistično, a zloveščo grafiko okrašena naslovnica, za katero je odgovoren Dragan Paunović, ki je z bendom sodeloval že vsaj na albumih Magla in Umro, se nam odprejo vrata v temačen svet albuma Teatar Apsurda. Natančnejši pregled podatkov v knjižici navaja, da so album ustvarili Kozeljnik, ki je tokrat odgovoren za vso glasbo, vokalist Nefas, ki je kot vedno odgovoren za besedila, svoj delež pa sta pristavila še basist Vrag, ki ga scena pozna tudi kot člana odličnih Infest, ter češki bobnar Honza Kapak, ki igra tudi v kultnih Master's Hammer ter Avenger, z The Stone pa je v zadnjih nekaj letih nastopal na koncertih v živo kot session drummer. Kreativnega inputa tokrat žal ni prispeval tudi drugi kitarist Demonetras, ki pa vseeno ostaja član benda.

In kakšen je torej album? Odličen! Marsikak bend uspe v dolgi karieri najti neko uspešno formulo in ji potem sledi, jo pripelje do vrhunca, nato pa posiljuje do onemoglosti, dokler od že omenjenega vrhunca ostane zgolj medel spomin, vse, kar izide po tem albumu, pa je zgolj še bleda kopija. Drznem si reči, da so The Stone svoj vrhunec doživeli z albumom Nekroza, a Teatar Apsurda je dokaz, da bend ne počiva na lovorikah. In da se ne drži že preizkušenega recepta za instant uspeh. Teatar Apsurda torej na srečo ni Nekroza številka dve. Prva očitna sprememba je, da so vsi komadi, glede na bobnarski ritem, hitri. Z izjemo občasnih krajših delov tu prevladuje blast beat. V večini komadov je njegova hitrost primerljiva s tisto, po kateri so bili recimo v svojih najboljših časih najbolj znani Darkthrone. Temu primerno pesmi delujejo močnejše, bolj odločne in ritmično hipnotične. Honza Kapak je, po lastni odločitvi ali na željo benda, na prvi posluh bolj monoton kot zasedbin nekdanji bobnar LG, a Čeh, znotraj prevladujočega šusa, ponudi kar lepo število zanimivih in nepričakovanih bobnarskih prijemov. Honza se v tem oziru bliža Frostu iz Satyricon v obdobju albuma Nemesis Divina ali Infernu iz Behemoth v obdobju albuma The Satanist. A gotovo bi album, če bi ga poslušali zgolj skozi tolkala, sčasoma izzvenel kot dolgočasen in predvidljiv.

Album je namreč dolg, ponuja pa zgolj 7 pesmi, ki se odvrtijo v slabih 50 minutah. A na srečo zgodbo popestrijo najprej kitare. Kozeljnik kot izkušen veteran, ki je svoje kitarske sposobnosti gradil v različnih bendih, je še vedno človek, ki prepleta srhljivost black metala s privlačno dinamiko in razgibanostjo death metala. Medtem ko se zdi, da se je na albumu Nekroza oziral po Immolation in Dissection, je tukaj čutiti veliko več poklona black metalu zasedb Satyricon, Darkthrone, Emperor, še vedno pa je čutiti tudi vpliv ameriškega death metala. Vse to je Kozeljnik prepletel z otožnim, turobnim balkanskim melosom, ob katerem pesmi na trenutke zvenijo kot vojna napoved, drugič kot pogrebni marš in tretjič kot sij sončnega zahoda, ki predira mračne koprene uničujoče nevihte. Sicer pa je v primerjavi z albumom Nekroza tu zdaj precej manj solaž. A najmočnejše orožje zasedbe The Stone ostaja njen črni glasnik, vokalist Nefas.

Black metal je vedno stavil na integriteto, na iskrenost, na pristnost. In če se zdi, da The Stone še vedno živijo v svetovih raznolikih odvodov ekstremnih glasb, je vokalist Nefas tisti temačni člen, ki zasedbo postavlja v samo črno srce black metala. Vokalist, ki že nekaj albumov vztraja pri rabi zgolj srbščine, prav s tem pristno reflektira stanje ne zgolj Srbije ali Balkana danes, temveč človeštva nasploh. Nefas o vsem tem poje iskreno in pristno, kar je slišati v vsaki besedi, glasu in kriku. Njegovi teksti se ubadajo s svetovno politično situacijo (pesem Nuklearan), demagogijami norih posameznikov, ki vodijo naš svet (Ja, car i bog), ali verjetno tudi kar s samo Srbijo in agonijo, ki jo ta preživlja kot Teatar Apsurda, lahko pa še vedno tudi iščejo mračnost posameznikove usode, kot to počnejo v pesmih Gavranovo ali Mrtvog Negativ. Opevajo pa tudi lepoto človekove minljivosti, kot to kaže uglasbitev pesmi pesnika Ivana Gorana Kovačića, Moj Grob. Nefas pravzaprav ne počne nič takšnega, česar ne bi počel že na predhodnih albumih Magla, Umro ali Nekroza – opeva torej svet teme in pesimizma, v katerem je zaman iskati življenjski smisel. V njegovem načinu surovega petja, kakršnega tokrat pogosto popestri tudi čisti vokal Kozeljnika, se sliši, kako je srbščina pravzaprav jezik, ki je s svojo karizmi prijazno, črnohumorno brezobzirnostjo odličen medij za black metalske tekste. Nefas je v tem oziru kot Bora Čorba in Đorđe Balašević, ki se ob domači lozi prepirata s T. S. Elliotom, medtem ko jima grenko kavo kuha Ivan Cankar, debate pa odpira Dane Zajc.

Album Teatar Apsurda je dokaz tega, da je bend po dvajsetih letih še vedno relevanten in svež, da se ne naslanja na staro slavo ali nostalgično obrača k svojim koreninam. Je odlična sinteza zgodnjih in poznejših The Stone ter hkrati temačno ogledalo ne samo srbske, temveč tudi splošne človeške družbe 21. stoletja.