Subroutine Records/Katzwijm Records 2016

Evtanazija, dobra smrt, sladka odrešitev od bolečin, osvoboditev od neznosnega življenja. No, verjetno vam je znano, da je Nizozemska ena redkih držav, ki dovoljuje medicinsko pomoč pri prekinitvi človeškega življenja v primeru nevzdržnih bolečin. Poleg tega je svoje čase izvajala politiko dekriminalizacije uporabe drog in dovoljevala nakup mehkih drog oziroma izdelkov iz indijske konoplje v posebnih prostorih, a ne v lekarnah, temveč v barih - tako imenovanih coffee shopih. Saj veste, da naj bi nekateri izdelki iz konoplje lajšali mukotrpno zdravljenje rakavih obolenj in po drugi strani prinašali rahlo evforično ali zasanjano zadovoljstvo tudi zdravim. Vsekakor je Nizozemska država, ki ima v mislih dobrobit državljanov, njihovo zadovoljstvo, kot tudi trpljenje in ima strukturno urejen razpon med skrajnostmi življenja in životarjenja.

The Sweet Release Of Death so tako po Shakespearu ali po paliativni ali zgolj hedonistični oskrbi poimenovan trio iz Rotterdama, ki se na nizozemskem glasbenem zemljevidu prvič pojavi leta 2012 s skladbo Haze. Naslednji izid sledi leta 2014 z albumom Bulb, ki utrdi hrupno zasanjano zvočno sliko zasedbe in nam razkrije še drugi, ženski vokal kitaristke in cineastke Alicie. Dvoletni algoritem izidov novih skladb nato v prvi polovici leta 2016 prinese skladbi Fox in This Radar. Fox ponovno izide tudi na drugem istoimenskem vinilnem albumu The Sweet Release Of Death jeseni oktobra 2016. No, prav tu pa se snidemo tokrat, v Tolpi bumov, z jeseni izdanim izdelkom, ki prinaša deset skladb v skupni dolžini kakšnih štirideset minut. Različno od samih začetkov, ko je prednjačil glas Martinjna Tevela, zdaj vokale prispeva predvsem Alicia. Preproste melodije kot da črpajo iz območja somraka, iz horror estetike, iz črnega noira filmskega spektra, iz nočnih mor ali iz izgubljenosti vsakdanjika. Ponavljajoči vzorci se razbijajo ob zidovih, nenadnih izpadih kitarskega hrupa in histeričnega kričanja; včasih katarzično, spet drugič v odsotnost, pobeg ali suspenz.

Zvok in izraz na albumu The Sweet Release Of Death je grob in hkrati nežen, je prvinski in hkrati visoko artikuliran. In kot je mogoče prebrati v intervjujih z zasedbo, je lo-fi zapuščina stvarnost zasedbe, ki se od samih začetkov razvija v glasbenem podtalju in v tem izročilu tudi vztraja. Brnenje do konca navitih ojačevalcev in preobremenjenih ali, ravno nasprotno, nizkofrekvenčno opremljenih, skorajda dehtečih oscilatorjev med eno in drugo skladbo, tam kjer naj bi po pričakovanjih sledila tišina, poudarja prvinskost zvoka in brezkompromisnost ustvarjanja same zasedbe. Tišine na albumu delujejo konceptualno, so le del celovitosti desetih skladb, ki ponuja prepletanje ambientov, čustvenih stanj, a vendar glasbeno vseeno ne deluje razdvojeno. Skladbe na albumu se držijo skupaj, tečejo iz ene v drugo, kljub različnim preoblekam skozi celoten album ohranjajo tempo, ki nas popelje po nezavednem in sproži združitev bodisi v plesu bodisi v psihedeličnem izkustvu.

Če poskusimo z zgodovinskim glasbenim mapiranjem, se moramo podati vse od ustvarjanja Velvet Underground iz šestdesetih, preko delovanja proto-punk elektronskega dueta Suicide v zgodnjih sedemdesetih, do No Wave scene s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih, in tu izpostaviti Teenage Jesus and Jerks z Lydio Lunch ter Sonic Youth. Na tem mestu pa se moramo vrniti še v Evropo in čas osemdesetih h glasbi Ircev Virgin Prunes in My Bloody Valentine. In vendar se Rotterdamčani slišijo dovolj samosvoje in z lastno karizmo. 

Istoimenski album The Sweet Release Of Death je pravzaprav odličen izdelek, ki smo ga žal spregledali ob samem izidu v preteklem letu in ki kljub svoji odličnosti ne zaseda vrhov različnih glasbenih lestvic.

Jutri pa lahko zasedbo The Sweet Release of Death ulovite in doživite v sklopu festivala MENT v klubu Gromka na Metelkovi.