Dead Oceans, 2012

Pravijo, da je na Švedskem več restavriranih ameriških avtov iz 50ih let prejšnjega stoletja kot v državi njihove izdelave. Švede očitno izjemno privlači prašna in patinirana americana, kar že dobrih pet let potrjuje tudi Kristian Matsson, ki se mestu in svetu predstavlja pod umetniškim nadimkom The Tallest Man On Earth. Na radar ljubiteljev akustičnega kantavtorstva je prišel predvsem s svojo prvo ploščo Shallow Grave, ki je leta 2008 predstavljala resnično svež piš v malce postanem svetu izpovednega trubadurstva. Najbolj sta v uho zbodla Matssonov idiosinkratični glas in njegov pretanjen smisel za melodijo in atmosfero, pa tudi njegova impresionistična besedila, ki so bila napisana v za Kristiana tujem jeziku in bila zato še toliko bolj zanimiva.

V preteklih štirih letih je The Tallest Man On Earth, ki je v resnici precej majhne rasti, dobro gradil na temelju tega zgodnjega uspeha, hkrati pa postopoma rahlo spreminjal svoj zvok, ne da bi izbrisal tisto, kar ga v pozitivnem smislu ločuje od drugih izvajalcev. Na plošči The Wild Hunt in EP-ju Sometimes The Blues Is Just A Passing Bird je v svoje pesmi prvič vključil klavir, kar nekaj tekstov je bilo bolj direktnih kot poprej, svoj do tedaj podivjani glas pa je na ravno pravih mestih ravno prav vpregel. Tudi živi nastopi so se z dodajanjem električne kitare in spremljevalnega banda razvijali v tem stilu, ki ga Matsson s svojo najnovejšo ploščo, ki jo bomo poslušali danes, le še nadgrajuje.

Tisti, ki Matssona spremljajo na Twitterju, vedo, da je večino svojega časa po boniverovsko preživel v svoji hišici sredi švedske divjine, preostanek pa na turnejskem potepanju po svetu. To se nedvomno pozna na plošči There's No Leaving Now, ki spretno meša zvočne in besedilne artefakte kozmopolitske izkoreninjenosti s pomirjenimi in intimnimi uvidi iz blaženega domačega vsakdanjika. V zaokroženo celoto so tako združeni lokomotivsko poskočni kitarski ritmi in iz širnega sveta oziroma časa napaberkovani liki na eni strani ter prvoosebni nagovori in dnevnosobne snemalne tehnike na drugi strani.

Matssonov še vedno specifičen glas in njegovo nadvse spretno ubiranje kitarskih strun nas še vedno izmenično nagovarjata k ritmičnemu kimanju z glavo in tihi kontemplaciji valovanja visoke trave, rahlega premika kamna na dnu počasne reke ali potovanja belega oblaka nad osamljeno cesto. Znotraj sicer izjemno lepo zaokrožene in visokokvalitetne celote še posebej izstopata zadnji dve pesmi, Criminals in On Every Page, ki opomnita, da najboljši glasbeni albumi postrežejo z izkušnjami, ki transcendirajo besede.

The Tallest Man On Earth je s ploščo There's No Leaving Now torej znova dokazal, da je eden izmed velikih glasbenih avtorjev z začetka 21. stoletja. Če vam bo plošča všeč, ga poskušajte uloviti tudi v živo – julija se bo ustavil v nemškem Dachauu, jeseni pa se bo oglasil še v Italiji in Avstriji.