Sowie, 2014

Ustvarjanje seattelskega ženskega kvarteta saksofonistk, ki je z delovanjem začel leta 1988 pod imenom Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, danes pa sliši na ime The Tiptons Saxophone Quartet & Drums, smo imeli priložnost koncertno spremljati od začetka njihove diskografske poti. Prav v letu 1994, ko je izšel prvenec Saxhouse, so namreč nastopile v Viteški dvorani Križank, v kasnejših letih pa so dokaj redno zasedale domače odre, tako da smo bili priče spremembam v zasedbi in glasbi zasedbe.

Že na prvem nastopu je bilo jasno, da ne gre za tipično jazzovsko zasedbo, ampak za zvedavi in raziskovalni kolektiv izkušenih posameznic, ki se z lahkoto sprehajajo po žanrsko raznolikem repertoarju od nove muzike Ive Bittove prek eksperimentalne glasbe, ki bi ji lahko pogojno rekli tudi nova klasična glasba, vse tja do navdihnjenih predelav tradicionalnih, še najraje balkanskih in klezmerskih motivov. Ob zadnjem koncertnem snidenju s Tiptonkami, ko so na festivalu Rdeče zore leta 2007 razgrele polno Menzo pri koritu, smo se navduševali tudi ob neworleanških, gospelovskih in bluesovskih prijemih ter igrivem petju, ki je poleg melodijske vloge imelo še vlogo dodatnega ritmiziranja.

Tega petja je na novem albumu, ki je nadvse primerno izšel na včerajšnji praznik žensk, veliko več, kot smo ga bili deležni v preteklosti. Tokrat ga slišimo malone v vsakem komadu; besedila so večinoma zabavna, hudomušna in pomagajo poudariti dobrovoljno počutje, ki že tako veje iz večine skladb. A to ne pomeni, da niso resna in da ne zastavljajo vprašanj, kakršna tudi pričakujemo od angažirane zasedbe, ki si je ime nadela po pianistu Billyju Tiptonu, za katerega se je po smrti izkazalo, da je bil ženska.

Na albumu najdemo tudi predelavo italijanske pesmi »Amara Terra Mia«, katere melodija temelji na stari pesmi iz pokrajine Abruci, besedilo pa sta skupaj napisala Enrica Bonaccorti in Domenico Modugno, ki jo tudi poje. Naslov danes žal spet hudo aktualne pesmi v prevodu pomeni »Moja grenka dežela«, v njej pa se bodoči emigrant poslavlja od svoje dežele, ki jo hkrati imenuje grenka in lepa in kjer nikogar več ni in njive samevajo.

Tiptonkam se je v tej pesmi pridružil italijanski kantavtor Peppe Voltarelli, ki zapoje glavni vokal, s čimer so saksofonistke razširile seznam glasbenikov iz različnih dežel, s katerimi so doslej sodelovale. Na njem, mimogrede, med drugim najdemo odštekano estonsko zasedbo Ne Zhdali in našo Lolito. Voltarelli na tem albumu zapoje še en komad ter tudi uvede album s kratko napovedjo zasedbe. Komad »Amara Terra Mia«, ki ga Voltarelli obeleži s svojim raskavim in zateglim petjem, pa s svojo počasno otožnostjo izstopa z albuma, saj je večina avtorskih komadov bolj nabritih in nagroovanih.

Kot je zanje značilno, nam saksofonistke postrežejo s celo paleto žanrov in slogov, pa čeprav bi pogojno lahko rekli, da so tokrat bolj jazzovsko naravnane. A tudi v večinske jazzovske strukture so nastlale malo morje raznovrstnih prijemov in odklonov. Od hrupnih vpadov prek navdihnjene svobodnjaške igre in romantičnih, sanjavih melodij, vse do komadov, podobnih otroškim pesmicam ali poštevankam. Vse naštete prijeme pa čvrsto spnejo z nepopustljivim zibajočim groovom, ki ga dodatno podpirajo značilne repetitivne linije. Zasedba je znana tudi po svoji prislovični neposrednosti in spontanosti, kar bomo imeli možnost preveriti na bližajočem se koncertu v Gala hali, 31. marca, ko bodo na oder stopile saksofonistke Amy Denio, Jessica Lurie, Sue Orfield, Tina Richerson in edini moški član, bobnar Robert Kainar. 

Mestoma delujejo kot pravcati starinski big band, ki preigrava kako udarno bopovsko skladbo, spet drugič razpotegnejo saksofonske linije v prekrivajoče se kaskade različnih solaž, ki gredo vsaka svojo svobodno pot ter se spet stečejo v enotno zvenenje. Tiptonke tudi po dobrih 25 let delovanja odlikujejo nenehna igrivost, radoživost, duhovitost in udarnost. Dinamika komadov nikoli ne popusti; mikavno zibanje in groove nosilnih linij se občasno razpreta v dih jemajoče svobodnjaško igranje, spet drugič pa nosilne linije štirih pihal v maniri starih afrokubanskih ali revialnih orkestrov lepijo linijo na linijo, dokler ne ustvarijo goste in nepredušne večslojne melodije, za katere se zdi, da se ne bodo nikoli nehale.

Naše stare znanke iz saksofonskega kvarteta se resda navdihujejo pri številnih zvrsteh in obdobjih, a so v dolgih letih delovanja ustvarile specifično zmes alter in art-rocka, jazza, tradicionalnih godb in še česa, zaradi česar so nemudoma prepoznavne in posebne. Tudi na novem albumu ostajajo zveste svojim stalnicam, a svojim znanim prijemom ves čas dodajajo nove in nove ščepce in okraske, s katerimi ohranjajo svežino izraza in ga hkrati širijo. Že dejstvo, da na tako viharni sceni alter jazza in njegovih odvodov delujejo in ohranjajo prepoznavnost že četrt stoletja, je vredno poklona, da ob tem vedno znova zvenijo živahno, sočno in tako zagnano, kot da bi bile na začetku poti, pa je že majhen čudež … Zato jim je toliko bolj vredno prisluhniti.