Secretly  Canadian, 2014

Včasih pride dan, ki je kot ukrojen za poslušanje točno določene glasbe. Mnogo žanrov in zasedb povezujemo s specifičnimi razpoloženji, vremenskimi pojavi, letnimi časi in okolji, redkejše pa so muzike, ki se zaradi svojega čustvenega naboja tako močno prepletajo s parafernalijami našega obstoja, da ob povezavi s stvarnostjo ustvarijo nove svetove, nove konstelacije čutenja, ki se gibljejo med etrom in zemljo.

Tisti, ki ste bili 6. junija leta 2012 zvečer na Ljubljanskem gradu, se boste spomnili, da je šlo za prijeten, zgodnjepoletni večer, ki ga je hladil malce nepričakovan vetrič. Ko so na koncertni oder stopili filadelfijski The War On Drugs, je bilo takoj jasno, da je bila atmosfera dneva kot ukrojena za glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov, tekom nastopa pa nas je kombinacija obojega transportirala v neko drugo duševno stanje, polno nostalgije, wanderlusta in pomirjenosti, pomešane z zametkom prijetne melanholije. Glasba zasedbe The War On Drugs je namreč glasba lenobnih sončnih dni, ki minejo ob razmišljujočih posedanjih na terasi in kratkih avtomobilskih izletih. Je tudi glasba, ki v bolj sive dni vbrizgava upanje, ki ga ponujajo širna prostranstva in neznana mesta.

Za svojo novo ploščo so Adam Granduciel in kompanjoni posneli deset pesmi, med katerimi dve izrazito utelešata bistvo zasedbe. Red Eyes in Eyes To The Wind sta komada, ki v tradiciji pettyjevskega roots rocka obljubljata neskončno cesto in v vztrajen ritem, nalezljive verze in mogočen, speven refren zapakirata grenko-sladko hrepenenje. Glasba zasedbe The War On Drugs seveda nikoli ni bila le preprost pastiš in tudi tokrat se spogleduje še z zvoki neopsihedelije, dream popa in shoegazea iz zgodnjih devetdesetih, na koncu pa se izjasni kot samosvoja in moderna. Retro kitarske solaže že dolgo niso zvenele tako aktualno!

Tudi na svoji tretji celovečerni plošči se The War On Drugs oklepajo obsežnega instrumentarija. Čeprav največ dolgujejo americani, je njihova glasba prepojena z raznolikimi zvoki in teksturami, ki nagrajujejo ob vsakem vnovičnem poslušanju. Na vsake toliko časa iz ozadja slišimo saksofon, občasno odkrijemo nov zvok katere izmed mnogih uporabljenih klaviatur. Pri tem pomaga tudi produkcija, ki je bolj izčiščena kot na prejšnjih ploščah in ki iz pesmi resnično potegne največ.

Preostanek plošče je poln trenutkov, ki v najboljšem smislu spominjajo na nekatere glasbene vrhunce zadnjih tridesetih let, a hkrati zvenijo popolnoma brezčasno. Naslovna pesem je odmev Dylanovih balad, instrumentalna The Haunting Idle bi lahko v Jarmuschovem Dead Manu nadomestila eno izmed pesmi Neila Younga, zaključni komad In Reverse pa vsebuje vse prvine najboljših Springsteenovih skladb. Zdi se, kot da je Adam Granduciel vsrkal celoten opus kitarske glasbe druge polovice dvajsetega stoletja in ga s ploščo Lost In The Dream kot alkimist preobrazil v nekaj še dragocenejšega.