Sedimental, 2012

Poslušamo čudaške rockerske poganjke The Weird Weeds, zasedbe iz Austina, ki na svoji novi plošči goji subtilna zlitja folk rocka, psihedelije ter post rocka z mehko repeticijo minimalizma. The Weird Weeds prihajajo iz Austina v zvezni deželi Texas, malega otočka svobodomiselnosti sicer pretežno zategnjene dežele, ki je skozi študentski kampus skozi devetdeseta v svetovno rockersko srenjo ponesla marsikatero vznemirljivo, občasno celo noro godbo, denimo zasedbo Butthole Surfers. Ime zasedbe The Weird Weeds nas v tem primeru zavaja, saj glasba zasedbe ne izhaja iz neke kreativne norosti njihovih predhodnikov. Celo več, na površju deluje celo pretirano metodična, domišljena in skrajno strukturirana. V njenem jedru pa klije podobna kal drzne kreativnosti, ki žal navkljub petim ploščam The Weird Weeds še vedno ostaja v zavetju skritega ameriškega rockerskega podtalja.



Skrbna metodologija zasedbe se razkriva že v samem poimenovanju, oziroma bolje rečeno kar ne-poimenovanju plošče in devetih skladb na njej. Tokratna plošča je namreč v celoti instrumentalna. Na njeni predhodnici iz l. 2009, naslovljeni 'Help Me Name Melody' so se nahajali štirje neimenovane skladbe, vse zgolj instrumentali, ostale, vpete v izmenjujoča se moški in ženski glas pa so nosile naslove. Že sam naslov plošče pred nas postavi morda naivna, a ključna vprašanja, ki se z novo ploščo še zaostrijo. Nanje The Weird Weeds ne ponujajo odgovora, jih pa skozi izvrstno godbo postavljajo pred nas. Gre v njej morda slišati predvsem prehod iz pomenskosti v ne-pomenskost? Ali nosi zvok, oziroma glasba nek drug pomen kot zvok, oziroma glasba v prepletu z besedilom? Ali zgolj glasba brez glasu in pomenskosti besedila ne rabi imena? Vsekakor lahko prehod med eno in drugo ploščo razumemo tudi kot svojstveno utišanje glasu, glasu, ki je že prej stavil na skopa besedila, vpeta v asketsko glasbo na sledi tria Low. S tem, da je prej skozi premolk donela plastovita glasba, sloneča na repeticiji, ki jo trio mojstrsko pretvori v melodijo in teksturo, skozi kateri ostaja na ravni žanra, a ga hkrati subtilno presega. The Weird Weeds so klasično izobražen tolkalec Nick Hennies, ki je med drugim igral tudi s kultnim Jandekom, kitaristka Sandy Ewen (beri: sendi evan), ki je igrala s Tomo Carterjem iz Charalambdies (beri: šar-lam-bi-diz) ter kitarist Aaron Russell, član zasedb Cherry Blossoms in Theteethe, stranskega projekta članov zasedbe Deerhoof.



Ob molku glasu plošče 'The Weird Weeds'  se nam njihova glasba še bolj razpre. Ob tem se zgosti, skozi sijajen preplet ponavljajočih kitarskih melodij, skrbnih tekstur druge kitare ter motoričnega ritma pa postane izrazno bogatejša. Skoznjo se skupaj gneteta neka površinska askeza in rigidnost, globje v glasbi pa hkrati leži razprt, prostran prostor zvočnih miniatur, ki atmosfero posameznih pesmi imenitno gradijo na minimalnih spremembah in zasukih v zvočni tvarini. Te delujejo hkrati melanholično in vzneseno hkrati, kot kombinacija, značilna za manično depresijo brez paranoidnih usedlin. The Weird Weeds so se z novo ploščo podali na novo pot, opustili formo pesmi, ki jih je občasno povezovala z prej omenjeno zasedbo Deerhoof v naravnanosti k spoju popularne pesmi in avantgarde ter se izraziteje posvetili zgolj zvoku. Brez poimenovanj zgolj skozi njegovo golo izpovednost. Tokrat so ta spoj dokončno utelesili tudi v odlični produkciji, ki je delo Johna Dietricha iz Deerhoof.