Cable Code Records, 2020

Ko si je že marsikdo drznil misliti, da so iz neštetokrat ožete cunje garažnega rocka pritekle zadnje kaplje izvirnih manevrov, je leta 2014 angleška zasedba The Wytches s prvencem Annabel Dream Reader naglo upognila pleh stereotipne garažne zvočnosti. Takratna troglava postava - Kristian Bell, Daniel Rumsey in Gianni Honey - je skovala izrazje s produkcijsko neprečiščenim podnožjem in nastavki puhastih kitarskih surfov s ščepcem visokooktanskih distorzij s čarovniškim pridihom. Prva plošča je bila zgledno karizmatičen in prodoren skok na sceno. Nikakor ni bilo videti, da gre za bend v adolescenčni fazi kreativnega razvoja, ampak prej za doraslo zasedbo, ki, sicer pogosto v kaotičnem režimu, svoje konceptualno bistvo udejanja artikulirano in enoznačno. Takšni zrelosti že na prvencu smo le malokrat priča, še posebej v dobi intenzivnega internetnega samozaložništva, v dobi, ko se mnoge zasedbe muzike lačni javnosti pokažejo že iz valilnika. 

Seveda pa se po takšnem debitantskem delu pričakovanja poslušalcev vzpnejo v višave in kot se zgodi marsikateri skupini, so tudi The Wytches zboleli za vrtoglavico vprašljivega drugega albuma. Dve leti po prvencu in s pridružitvijo dodatnega kitarista Marka Breeda so tako izdali rahlo ponesrečeno ploščo All Your Happy Life. Ta je bila v zvoku prostranejša, z nekoliko mehkejšimi kitarskimi prijemi, predvsem pa predana elementu srhljivosti, diskretnemu ježenju kože; čarovništvu, če želite. Kljub peščici kvalitetnih komadov pa se zvočno raziskovanje žal ni obneslo. Preobremenjenost z vzpostavljanjem momenta srhljivosti z bolj malo suspenza ali kakršne koli kontrastne medigre poslušalca kaj hitro zdolgočasi. Vložki zaraščenih kitarskih efektov, nesimetričnih ritmičnih poskusov in odklanjanja spevnosti zavoljo podpihovanja z atonalno godbo so vse prej kot zanimivi, če nas že po nekaj komadih v nobeni različici ne presenetijo več.

Po nekajletni albumski suši in kupčku solidnih izdaj njihovih garažnih pajdašev, kot so Oh Sees, Screaming Females in Ty Segall, je tako bend marsikdo že odpisal. Junija letos pa so z izdajo singla Cowboy, ki je močno namignil na novo plato, stvari zopet postale zanimive. Komad je namreč zvenel kot zdrava fuzija pristopov s prve in druge plate. Tisto zaraščeno, mračno in hrupno rifovsko vrbovje je bilo obrezano s škarjami precej premišljene dinamike z dodanim priveskom žilavega, prijetno spevnega refrena. Tu je pomembno omeniti, da je leto prej bend zapustil bobnar Gianni Honey, a kot kaže, brez kakršne koli škode. Za paličice so namreč prijeli kar Kristian, Dan in Mark in delo opravili z več kot solidnimi rezultati. Skratka, očitno je bilo, da se The Wytches niso za vselej izgubili v zajčji luknji brezglavih stilskih eksperimentov in da bo nova izdaja morda celo njihov najbolj dodelan izraz do sedaj.

Nekako tako je tudi bilo. 13. novembra so izdali novo plato, naslovljeno Three Mile Ditch. Poleg jasnejše produkcije in bolj pretehtanega pristopa h gradnji komadov je v glasbo vpeljana prijetna, nepretenciozna pop dimenzija. Vsled vseobsegajoče meglice čemernosti, ki je bila doslej bendov prvenstveni vzgib in v kateri se je na drugi plati neposrečeno izgubil, so spevnejši segmenti dobrodošel svež veter. Izpostaviti gre simpatičen komad White Cliffs, ki je nedvoumen odzdrav bivšemu članu benda in morda sladek poslovilni nasmeh starim principom ustvarjanja: “So go alone, my wayward brother and many thanks.”

The Wytches s plato Three Mile Ditch stopijo bister korak naprej od nepotrebnih stilskih eksperimentov in odkrijejo teritorij ustvarjanja, kjer se očitno počutijo najbolj udobno. V svojstvenem čarovniškem zvočno-estetskem profilu z občasnimi svetlimi, melodičnimi bliski so prepoznavni, samozavestni in tako na dobri poti h kakovostni glasbi v prihodnosti. Tisto zgledno pesmopisje, ki smo ga na prejšnji izdaji malo pogrešali, se tokrat kaže v svoji najčistejši obliki, The Wytches pa s tem suvereno izravnajo svojo izrazno držo.