Young Turks, 2012

Prvenec britanske trojke The xx je leta 2009 udaril kot strela z jasnega ter nemudoma poskrbel za nekakšen evolucijski premik znotraj polja neodvisne pop glasbe. Vpeljave tišine kot osrednjega komponentnega gradnika sicer res, da ne moremo prištevati k posebej inovativnim pogruntavščinam, nenazadnje so z njo operirali že mnogi avtorji v obsežni glasbeni zgodovini, toda The xx so daleč od svojčas trendovskih smernic poskrbeli za prijetno osvežitev tako v neodvisnem, kot tudi mainstreamovskem glasbenem prostoru ter po svoje tudi narekovali prihodnost trendov in prihoda glasbenikov, ki so svojo izraznost želeli ponesti v podobne  avtorske vode.

V izrazito intimni izkušnji, v kateri se srečujejo otožne vokalne igre Oliverja Sima in Romy Madley-Croft, prepojene s šepeti in šumi; odmevajoče kitare  ter trendovski, elektronsko programirani beati Jamieja Smitha, so uspeli prepričati posameznika, da je glasba, ki jo prezentirajo, namenjena prav njemu.  Minimalna zasnova, v katero so vpenjali skladbe, jim je dopuščala križanje žanrov, katerih elemente so najpogosteje vključevali potem dovtipov, najsi bo v obliki petja ali ritmičnih vzorcev.

Toda če je ubrani ustvarjalni pristop, ki je veliko raje kot plastil, zvočne teksture odžiral,  na prvencu še predstavljal pravo vrelišče idej, so priprave na album Coexist prinesle nenadejano breme. Obstati v zarisanih vzorcih ter se navkljub inovativnemu pristopu s tem ponavljati, ali razširiti svoj slog, se vnovič redefinirati in predstaviti v novi luči. Ugibanja je v korist k slednjemu deloma napeljal Jamie Smith, ki je pod psevdonimom Jamie xx v času odostnosti zasedbe resneje opozoril tudi na klubski sceni, njegov ritmično bogatejši in zvočno eksperimentalni ustvarjalni duh pa bi se zato naj preslikal tudi v glasbo The xx.

A obveljalo je, da album Coexist pravzaprav  deluje kot odlična koeksistenca s svojim predhodnikom. Tu so značilne odmevajoče kitare, besedne igre in ljubezenske tematike, ki tokrat opevajo strtost srca, le da so The xx še tišji. Že prvi single s plošče, Angels v prvi plan postavi Romyjin vokal, ki ga spremljajo pridušena zvočila. Pogosto sta prav vokala tista, ki skrbita za melodično plat plošče ter skladbe vodita skozi zvočne pogruntavščine Jamieja Smitha. Slednji na Coexist ne vnaša izrazitih dinamičnih podlag, kakršne so krasile denimo skladbo Islands, marveč se veliko raje osredotoča na nizanje zvočnih impresij ter širitev zvočnega spektra zasedbe, kar v skladbe vnaša še več svobode ter posledičnih praznin.  Zvočna slika je zato sicer res bolj barvita, Coexist pa nekoliko bolj avanturistična plošča, toda v počasnem in morbidnem tempu ter pomanjkanju izrazitejše dinamike, Coexist lahko izzveni tudi monotono.  Tako se nehote dozdeva, da se vsi zvočni elementi plošče drug drugemu skušajo podrejati, pri tem pa je še najmanj izrazit doprinos osrednjega člana Jamieja Smitha, ki potencialne elektronske vzorce nadomešča z vpeljavo živih instrumentov ter pomaknjen v ozadje skrbi za prirejanje elektronsko glasbo skozi tradicionalna zvočila.

Toda Coexist navkljub temu še zdaleč ni slaba plošča. Skladbe, kot so Chained, Reunion ali Missing odpirajo nemalo vpogledov k novim izzivom zasedbe, za katere imajo The xx še več kot dovolj časa.