Sub Pop, 2015

Dvojec THEESatisfaction je po uvodnih EP-jih nase opozoril predvsem z gostovanjem na prvencu in lani tudi na drugem albumu še enega, bolj čislanega seattelskega dvojca Shabazz Palaces. Njun prvenec AwE NaturalE izpred treh let je zvočno zakoličil retrofuturistični zvok tega rapersko-soulovskega hibridnega dvojca, sestavljenega iz sanjave vokalistke Catherine „Cat“ Harris-White ter raperke Stasie „Stas“ Irons, ki veliko natančneje kot mnogo njenih stanovskih kolegov izbira natančno odmerjene besedne rafale.

Pod okriljem domače seattelske založbe Sub Pop se opirata na močno glasbeno zgodovino mesta, kjer je svoje kitarske strune napenjal Jimi Hendrix, v devetdesetih pa je temelje tam postavil grunge, in mesta, ki svojo raznolikost kaže znotraj povsem eklektičnega glasbenega izrazja mnoštva stilov. Če sta Shabazz Palaces revolucionalizirala in tlakovala potencialno novo pot progresivnemu hiphopu, to znotraj polja novega soula počneta THEESatisfaction s karizmatičnim organskim ujemanjem in kemijo, stkano okrog hipnotičnega prepleta sozvočja mnogoterih žanrov od hiphopa, neo-soula, jazza, clintonovskega funka ter elektrofuturističnega r&b-ja. 

Malce abstraktna zvočna podoba, čutno podajanje besedil, progresivna produkcija in močno samosvoja ter artistična godba se dičijo na atmosfersko razgibani plošči, polni bistrih, dobro premišljenih verzov in spiritualističnih viž. Atmosfersko album zaobjema širše polje kot prvenec, pa tudi sicer je bolj dovršen, melodično kompleksnejši, dinamičnejši, pestrejši in polnejši kot njegov predhodnik. EarthEE je bolj artikuliran, raznolik in čvrst pa tudi bolj raziskovalen, kot je morda slišati na prvi posluh. 

Z nenehno spreminjajočimi se malenkostmi nas dekleti vodita skozi precizno seciranje današnje družbe, pozorno opazujeta planet in človeško obnašanje in nas preko raznolikih, povečini afrocentričnih besedil vodita po široki paleti tematik. V svojem zorenju, zrelosti in potentnejši drznosti predstavljata bolj večplastne tematske in zvočne pokrajine, kot smo jih bili od njiju vajeni doslej. Poleg vloge planeta za nas in našega razumevanja okolja ter zemeljske oble se gibljeta tudi v polju eksistencializma, afrofuturizma, politične moči, frustracij, po tihem pozivata k revolucionarni akciji in se hkrati dotikata ljubezni, seksa in rasnih vprašanj. Vse to počneta na zelo analitičen, kulturološki, zaveden, oseben način, poln socialnih komentarjev, pri katerih poslušalca na nek način izzivata, da jima neprestano sledi.

Ob besedilnem preganjanju poslušalstva ponujata ogromno vere v sami sebe, saj polni upanja in samozavesti pozivata, da je pravi trenutek za razumevanje sveta ravno sedaj, in v iskanju bolj osebnega in pristnega stika predajata misli v stilu urgentnega posredovanja in samospoznavanja. Pronicljiv pogled v osebno odtujenost in v iskanje večje človečnosti pa nemalokrat spremljajo trenutki bodisi jeze bodisi sentimentalnosti. Ob vsem tem nam ponujata še malo šolo zgodovine črnske kulture, paleto pametnih metafor in večkrat vključujoče forme spoken worda, ki globoko presega večino samooklicanih in preforsiranih velemojstrov govorjene besede.

Okrog verbalnega jedra preko spiritualistične podobe pohajkujeta po polju znanstvenofantastične, futuristične zvočne podobe, ki se ozira v prihodnost, se druži s sedanjostjo, a svoj temelj išče v preteklem izrazju črnskih muzik, vezanih na eksperimentalno in detajlno zelo dodelano produkcijsko sliko. V njej se prepleta kopica dubovskih odmevov, skritih v močno zaledje basov, različnih klaviatur in zgrajenih na vseprisotni tolkalski podobi, ki je ritmično vezivo plošče. Mestoma prijetni obskurni preklopi se izlivajo v nekakšno raziskovalno, intergalaktično in koherentno zvočno izkušnjo, ki ji lahko očitamo malce nebogljeno in neprepričljivo prepevanje, nekaj prehitrih koncev, ko se zdi, da bo kompozicija ravno zaživela, a se ponavadi kar konča, ter nekaj prekomerne ekscentričnosti, ki odvzame malce suverenosti tistim bolj pridigajočim besedilom.

Trpki album „EarthEE“ se, kot nam pove že sam naslov, vrti okrog takega in drugačnega pojmovanja planeta in je vsekakor zrela besedilna in zvočna nadgradnja dobrega prvenca. Na njunem lastnem planetu nadaljujeta futuristični r&b in neo-soul tam, kjer so ga Erykah Badu, Janelle Monae, Jill Scott in druge pustile, s čimer jasno postavljata naprednejše, radikalne in raziskovalne smernice sicer že tako malce neuveljavljeni formi. Očarujoči vokali se lepo stiskajo z revolucionarnimi idejami in produkcijskimi vložki, gospodični pa nenehno zahtevata poslušalčev fokus, ki ga uspešno ohranjata tudi s kopico zanimivih gostov, kot so Shabazz Palaces, Meshell Ndegeocello, Taylor Brown, Porter Ray ter multiinštrumentalist in producent Erik Blood.