Ghost, 2013

There Will Be Blood nas spomni predvsem na film, kjer Daniel Day-Lewis igra trdosrčnega in zagnanega iskalca nafte, človeka, ki za svoj uspeh ne pozna kompromisov. Čeprav v filmu išče nafto, v človeškem življenju, ki ga žene pohlep, teče predvsem kri. Podobno kruto usodo človeka pripovedujejo There Will Be Blood, bend, ki prihaja iz sosednje Italije. Album Without namreč pripoveduje zgodbo človeka, ki je izgubil kontrolo nad svojim življenjem in vdan v usodo brezciljno tava skozi življenje, dokler se ne odloči vzeti vajeti v svoje roke. Ta oseba ostane skozi ploščo anonimna, tako da zgodba, ki jo There Will Be Blood pripovedujejo, postane hkrati zgodba vseh nas. 

Bend sestavlja trio glasbenikov, kjer sta Davide Paccioretti in Riccardo Giacomin na kitari, medtem ko Mattia Castiglioni  na bobnih podaja ritem. Govorimo namreč o robustni zasedbi, ki je zreducirana na surov kitarski zvok in skozi podivjan ritem skuša izluščiti bistvo rokerskega genoma. Italijanski trio to išče predvsem v prvinskosti kitarske naslade, ki je preprosta, glasna in na prvi šus v poslušalcu prebudi njegovo divjo stran. Tako kot je blues medij za pripovedovanje osebnih tegob, je rokenrol zdravilo, ki se skriva v še eni steklenici alkohola. Album se zaradi tega nahaja na dveh polih. Na enem je v okolju osebnih bluesovskih zgodb, kjer slišimo usodo človeka. Na drugem polu pa je človek, ki ga žene rokerska podivjanost in skuša dobiti nazaj nadzor nad svojim življenjem. Presečišče je tako zgodba, katere zvočnost je polna usode, trpljenja, hkrati pa tudi upornosti in surovosti. 

There Will Be Blood so po zvoku na zaprašenih cestah ameriškega juga. Italijanski trio predvsem podoživlja bogato zvočno izročilo ameriškega juga in Misisipijeve delte. Pri tem album Without spominja na glasbo, ki jo gojita Black Keys – ta se kaže tako v kitarskih rifih in barvi zvoka kot počasnejšem zvočnem valovanju. Spet drugje igrajo redneckovski hillbilly, tako da lahko spomnijo na bend Jona Spencerja Heavy Trash. Italijanski trio ne išče novega zvoka, ki bi blues zaradi italijanskih korenin spremenil v špageti vestern. Tako kot pri njihovih založniških kolegih The Mojomatics ni slišati nikakršnega italijanskega porekla. Poslušalec se namreč takoj znajde v pokrajini bluesovske delte in južnjaškega rocka. Prav tako ne preseneča, da so besedila zapeta v angleščini, saj se tako še bolj približajo zvočnemu poreklu glasbe, ki jo igrajo. 

Skupina torej ne odkriva novega glasbenega izrazja, namesto tega se naslanja na staro zvočno zgodbo in jo ponovno pripoveduje, tudi ob pomoči novejših akterjev, kot sta Black Keys. A kar je pri tem pomembno, je, da je italijanski trio nadvse prepričljiv v ustvarjanju iluzije ameriških blues rock korenin. Pri tem se lahko naslonimo na frazo, da je blues oziroma rock občutek, ki ga človek nosi v sebi, je stanje duha, ki ni omejeno na geografsko poreklo. In ko poslušamo ploščo Without, slišimo, da imajo There Will Be Blood blues v svoji krvi.