Gearbox Records, 2020

Mente je dokaj komična portugalska enakozvočnica, ki lahko, glede na kontekst, predstavlja um, torej intelekt, v drugi instanci pa dejanje laganja. Thiago Nassif, avtor albuma, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, je besedo uporabil za naslov in pa sam idejni vzvod, torej centralno točko konceptualnega ravnotežja albuma. Vse skupaj opeva trenutno soparno politično podnebje v Braziliji in tamkajšnjo mineštro kontradiktornih političnih klobasanj ter splošnih protislovij, ki v trenutnem virusnem ozračju bolj kot kadarkoli smradijo že v osnovi jedek socialni pridih.

Zdi se, da so politična neravnovesja ter takšni in drugačni nevšečni zlomki, ki zadevajo nam vladajoče, danes že prava samoumevnost. Neprestano smo jezni, moti nas to, moti nas ono, predenja naših politikov raztezamo, gnetemo in mečemo vsepovprek. To nakopičeno frustracijo pa le redko konkretno izstrelimo iz sebe. V večini primerov nimamo pojma, kam in kako z njo, zmanjka nam tisti posredniški medij, neka dejavnost ali umetniška viža, s katero bi svojo nejevoljo dodobra poslali iz glave in si vsaj za nekaj minut prijetno oddahnili.

Seveda pa so med nami tudi tisti, ki ne znajo, ali bolje, nočejo biti tiho, in ja, Thiago Nassif in ostala peščica predstavnikov aktualne alternativne glasbene scene v Riu de Janeiru ne kaže niti najmanjših znakov vdajanja tišini. Nocoj torej govorimo o plati Thiaga Nassifa, naslovljeni Mente. V dozdajšnji medijski obravnavi albuma opazimo dokaj ustrezne žanrske nalepke no-wava. In ja, res, album je prežet z obskurno no-waversko fuzijo funka in tropikalizma, torej s šarmom nekakšnega razklanega in zlorabljenega, tropskega Jamesa Browna, ki pa tokrat poplesuje v ritmih hrustljavih sintovskih linij in nalomljenega elektronskega basa. Vsekakor je vredno omeniti tudi to, da je album koproduciral Arto Lindsay, član nekdanjih DNA in splošna kultna ikona newyorške no-wave scene v poznih sedemdesetih.

Na trenutke se sicer res bežno zdi, da poslušamo kakšen funky poletni hitič, prave plažne napeve brazilske bossanove, a za zvenom se venomer skriva vsaj blagi absurd, kot da nekaj ni prav, nekaj ne štima. Daleč pa od tega, da bi slednji, disonančni tresljaji sami glasbo popolnoma razvrednotili. Na trenutke namreč delujejo neverjetno premišljeno, vstavljeno točno na pravo mesto v najbolj ustreznem trenutku. To, da nas ob poslušanju oblije rahlo nelagodje, je v tem primeru zanimivo osvežilno, napravi nas obzirne in tako skozi celotno poslušalsko izkušnjo ostanemo na preži, pozorno čakamo, kaj bo, na kakšen način se bo muzika razvila.

Thiagov vokalni obseg se ziblje od pohotnega falzeta pa vse do globokih možatih vzdihov, kar za portugalsko negovoreče poslušalce v določenih instancah evocira mikaven vtis pravih erotičnih napevov, še posebej v komadih, kot sta Pele De Leopardo in Plástico. Plata pa je sicer polna atonalnih, skoraj distopičnih pristopov k melodiki in vokalnemu harmoniziranju, kar v konceptualnem kontekstu izdelka deluje nadvse ustrezno. Sonična distopija je občasno kontrastno presekana s prikupno spevnimi vložki, denimo v komadu Cor, v katerem smo priča prepletanju robustnega distorza basovskega topota in razkošno prostornih akordov klavirja in sintesajzerja.

Fundament plošče sestoji predvsem iz minimalističnih aranžmajev ter sesekljane repeticije, in kot v vsej glasbi s tovrstnim vodilom se naracija zlahka prelomi in zgodba kljub kompaktnosti in instantni ekspresivnosti postane slušno dolgočasna. Album sicer paradira mnoge presunljive godbene atrakcije, a žmohta le prevečkrat zmanjka, da bi lahko zadevo opredelili kot nekaj monumentalnega ali večno relevantnega. Resnični navdušujoči aspekt nove izdaje Thiaga Nassifa ne izvira iz samih podrobnosti godbe, temveč iz dejstva, da je album ostra, a iskrena zrcalna slika aktualnega stanja politike, pa tudi glasbe v Riu de Janeiru in na koncu koncev še marsikje po svetu. Torej še en dokaz, da glasba, tako ali drugače, dostikrat precej neposredno priča o izbranih obdobjih človeške zgodovine.