Samozaložba, 2014

Marsikatera predstava o grožnjah digitalnih medijev s strani glasbenih ustvarjalcev je bila v zadnjih letih upravičena. Preprosta dostopnost, neizmerljiva ponudba in množične spletne objave, s katerimi so izvajalci in producenti poskušali utrditi svoj ustvarjalni status in prepoznavnost, so bile ene od dejavnikov, ki so delno prispevali k apatiji poslušalcev. Napram že končanim borbam za najbolj priročen in prenosljiv glasbeni format, ki bi izpodrinil diske in vinilke, pa danes zmagoviti mp3 format že sam nastopa v bojih med piratskimi kopijami in kopijami, ki jih na spletu ponujajo sami izvajalci za poljuben finančni prispevek.

V slednjem duhu je bil izdan zadnji albumski eksperiment Thoma Yorka, kar se zdi cinično napram tistim izvajalcem, ki nimajo tako mogočne baze glasbenih privržencev, sploh če upoštevamo še dejstvo, da je album Tomorrow's Modern Boxes izšel tako na cedejki kot tudi plošči. A kot je Thom pojasnil, bi lahko morebitni uspeh eksperimenta Tomorrow's Modern Boxes za številne glasbene ustvarjalce pomenil učinkovit način prisvajanja avtonomije nad lastnim glasbenim projektom. V zvezi s tem je že v svoji matični zasedbi Radiohead s spletno objavo zadnjih albumskih projektov In Rainbows in The King of Limbs razbil morebitne dvome.

Na albumu poslušalec sledi iluziji brezčasja, ki jo je Thom spretno oblikoval s sunkovitimi in nepredvidljivimi zvočnimi pasažami, ki so imele svoje sidrišče v prepletu elektronskih primesi s posamičnimi klavirskimi prvinami. O nečem nikoli slišanem pri osmih skladbah na plošči ni mogoče govoriti, saj nas posamični elementi ves čas spominjajo na njegova pretekla udejstvovanja.

Ločnica med akustično in digitalno zvočno podobo je povsem zabrisana, kar se manifestira posebno v skladbah Pink Section, The Mother Lode in There Is No Ice (For My Drink). Na predstavljeni plošči slednja velja za eno izmed najbolj eksperimentalnih, medtem ko v glasbeni retrospektivi Radioheadov ta sedemminutni prispevek velja za najdaljšo skladbo. Bridkost, ki jo Thom običajno prepoznava v lepih trenutkih, ki jim je jasna artikuliranost spretno odvzeta z metaforičnim jezikom, je tekstualni povod za njegov upor s plesom v skladbi Guess Again!.

Vokal, ki bi ga prepoznali kjerkoli in kadarkoli, v skladbah na plošči deluje kot zvočna silhueta, ki spretno povezuje dub ritme in minljive melodične strukture. Rezultat neločljivega ujemanja inštrumentalne izvedbe in njegovih tipično premišljenih besednih iger je bila zvočna odtujitev od resničnega sveta, ki smo je bili vajeni že pri albumih Kid A in Amnesiac.

Kot pri večini izdaj z matično zasedbo in prvim studijskim solo projektom je tudi tokrat sodeloval s producentom Nigelom Godrichem. Skupaj sta gradila na ideji o povsem drugačnem pristopu, ki je akustične aranžmaje razbil s posameznimi elektronskimi vložki, s katerimi Thom že od The king of Limbs namiguje na plesne zvočne motive. Pri Tomorrow's Modern Boxes je opaziti neobičajno zvočno atmosfero, s katero se marsikdo ob prvem poslušanju le s težavo poistoveti.

K temu nemalo prispeva kompleksna zvočna celota, ki jo sestavljajo številni prepoznavnimi elementi, ki se skozi skladbe kontinuirano soočajo z organsko spremenljivostjo ritmov. Tovrstna inštrumentalna razčlenjenost se odraža v nedefiniranem razpoloženju plošče. Za trenutek bi morda pomislili, da je bilo bistveno več pozornosti namenjene samemu načinu izdaje, medtem ko je bila ustvarjalna angažiranost na neki točki prepuščena sama sebi. Uvodna poetičnost albuma, ki se porazgubi v sredini plošče v instrumentalne sivine, ponovno vznikne v poslednji skladbi Nose Grows Some, s čimer je Thom ohranil tradicijo legendarnih zaključkov albumskih izdaj.