Ameriškimi sludge-doom post-hardcorovci Thou ponujajo odličen soundtrack za kolesarjenje pod svobodnim soncem med ruševinami in erozijo sistemov, lepši prihodnosti naproti. Njen zven lahko slišite v tokratni Tolpi Bumov.

* Thou iz Louisiane počasi, a vztrajno postajajo čedalje bolj renomiran bend na t. i. sludge in doom metal sceni. Označbo metal bi morda kazalo dati v narekovaje. Thou so namreč svojevrstni znanilci trenda skupin, ki so se k težjim in bolj odprtim vejam te zvrsti približale predvsem prek post-hardcorovskih in indie voda. Tokrat se posvečamo njihovi zadnji plošči z naslovom »Summit«, ki se je pridružila nepregledni množici izdaj raznih formatov in dolžin. Predstavili so jo tudi pri nas, ko so junija nastopili na festivalu Pandamonium v Kopru. Takrat sem zapisal, da se Thou vpisujejo v tisto linijo aktualnih skupin, ki skušajo post-hardcorovsko in post-metalsko zapuščino jeze, nihilizma, upanja in aktivizma združiti in podati v skorajda obrednih razsežnostih. In to je precej dober vstop v njihov zadnji izdelek, saj se omenjena ugotovitev napaja tako iz koncertne izkušnje kot tudi plošče v celoti - glasbe, besedil in podob.

Že prva skladba »By Endurance We Conquer« je eden izmed viškov plošče. Začne jo odprto in bleščeče pobrenkavanje napol distorzirane kitare, v katero vstopi eden najlepših blast-beatov, kar sem jih kdaj slišal. Če si lahko dovolim malce slikovitosti, bi rekel, da je zagon te plošče kot nenadna pojavitev sonca iz bučanja morskih valov. To pa je hkrati tudi del podobja, ki ga sugerira samo besedilo. Na eni strani lahko opazimo fascinacijo nad silami erozije in sprememb, na drugi pa slavljenje volje in ognja, ki se na neki način napaja ravno v sprejetju kolapsa. Celotna skladba je nekakšen manifest oziroma formula njihove umetniške intence, ki se organsko razprostre skozi album.

Thou s svojo glasbo uspejo iztisniti in preobraziti najzanimivejše odtenke težjih metalskih struj ter se v celoti izogniti nastopaško-pompoznim klišejem, ki marsikaterega ljubitelja glasbe spravljajo v zadrego. Njihov počasen in težak sludge-doom sicer delno izhaja iz bolj znanih rojakov, kot so Eyehategod in Crowbar, vendar nam Thou ponudijo precej originalno branje te linije, ki v veliki meri dispenzira z južnjaško-rokenrolerskimi usedlinami. Oplemenitijo ga kvečjemu z vplivi severnoevropskega ekstremnega metala, predvsem njegove blackmetalske izpeljanke. To se sliši pri vokalu, ki skozi ves album ostaja pri srednje visokem kriku in se artikulira skozi enostavčne izbruhe. Monotonost in vseprisotnost suverene kričavosti pomembno prispeva k teži dogajanja. V glasu namreč ne slišimo nikakršnih teatralnih tendenc - krik ostaja krik, ki se trga skozi in z glasbo. Tudi v glasbeno ožjem smislu je njegov kontrast z večjo razgibanostjo ostalih instrumentov povsem v skladu s celotnim ustrojem, ki ga zaznamujeta neizogibnost in kljubovalnost. Vpliv black metala pa je prefiltriran tudi v samih kitarskih riffih. Tudi na tem področju na srečo nikoli ne zapadejo v povprečnost. V redkih trenutkih, ko se že približujejo morda preveč generičnemu molovskemu nabijanju, znajo Thou v potek skladb vedno vnesti svež obrat. Ta pa se ne kaže le v spretnem lomljenju posameznih partov, temveč predvsem v sami uglasitvi, harmonizaciji in aranžiranju osnovnih motivov. Bend namreč zveni neverjetno odprto - in s tem mislim tako na igranje kot tudi na same kompozicije. Nizka uglasitev kitar in basa, ki je konstitutivna temu žanru, postane tukaj tudi sredstvo razpiranja zvočne materije in domiselnih harmonskih rešitev. Dober primer so pogosti vstopi ohlapno pentatonske melodike, ki navsezadnje vendarle pokaže na določene bluesovske korenine. In vse to da glasbi dihati.

Omembe vredna je tudi sama izvedba, ki kaže na skrajno uigran bend. V tej zvrsti je namreč še posebej pomembna zmožnost skupnega fraziranja pa tudi način, kako se celoten bend »uleže« v počasno sludge lomastenje. Organskost se prenese tudi v nadpovprečen zvok in produkcijo. Po prisostvovanju koncertu zasedbe lahko rečem, da so surovost uspeli ohraniti tudi na posnetku. Celotna zvočna slika je osvežujoče direktna, brez umetnih prostorov in drugih poliranj, ki zaznamujejo masovno metal produkcijo. Bend zveni ogromno, preprosto zato, ker tako tudi igra. Na plošči pa se jim pridruži tudi nekaj gostov. Predvsem izstopa pihalni orkester z zanimivim imenom Why Are We Building Such A Big Ship? Orchestra. Ti svoje teksture prispevajo na nekaj izbranih mestih, ki bolj kot na konvencionalne rockovsko-metalske orkestracije spomnijo na pionirje Celtic Frost in njihov prelomni album »To Mega Therion«. V kratki »Summit Revisited« se skorajda povsem umaknejo pihalom in nakažejo tudi ambientalno-dronerske tendence. Slednje z vpadi noiserskih kitar zaostrijo v zaključni »Voices in the Wilderness«, kjer Thou tako izvedbeno kot tudi aranžmajsko pokažejo zobe.



Z doom metalom križani post-hardcore seveda ni nikakršna novost in znotraj vsake zvrsti se glasba pogosto piše kar sama. A Thou so, po mojem mnenju, v svojem izrazu pogumnejši od mnogih. Vsaka skladba izžareva silno resnost in občutek, da bend stoji za svojim početjem. Glede na milje, znotraj katerega operirajo, pa je zanimiva ravno konsistentnost same glasbe, ki pelje od začetka do konca brez kompromisov in padcev v povprečje. Skupina skozi celotno ploščo ohranja konstantno intenzivnost. Občutek urgentnosti zaznamuje tudi alkimistično formulo glasbe, besed in podob. Uporaba besede »formula« ni naključna. V post-apokaliptičnost sedanjega trenutka, v opustošenost in razkroj sistemov Thou sejejo semena upora, upanja in ljubezni. Idealizem je po vsesplošni smrti idealov izgubil iluzije, pridobil pa je ritualni zanos. V skladbi »Grissecon« se tako dotaknejo tudi obredne spolnosti, kjer maksime Aleistra Crowleya in Austina Osmana Spareapretvorijo v osebno-kolektivno silo subverzije in transcendiranja spon. Resnici na ljubo, ni ravno veliko družbeno-angažiranih bendov, ki bi post-crowleyanski »sex magic« lansirali kot sestavni del svojih utopij. Pri Thou pa se vse to združi v nezadržen tok, ki nazorno kulminira v naslovu »Another World is Inevitable«.

pripravil Marko Karlovčec