Season of Mist, 2024

Odkar je metal zavil iz uhojene poti predhodnih kitarskih žanrov in oblikoval lastno špuro, je minilo že mnogo desetletij. Oblikovala se je edinstvena identiteta, spekter žanra pa se je do danes tako razširil, da je vprašanje, kaj pravzaprav je metal in kaj ga zares zaznamuje, postalo vprašanje prej filozofske kot praktične narave. Ob podrobnejšem pregledu metalskih projektov je težko spregledati dejstvo, da so mnogi med njimi le solistični poskusi klesanja glasbe z lastno jezo in melanholijo. Med temi je nemalo izredno ukalupljenih projektov s poustvarjeno godbo, ki s posameznikom globlje resonira in bi jo tako bolje opisali kot nekakšen metalski fan fiction. Več pozornosti pa gre zagotovo nameniti projektom s popolnoma ločeno in jasnejšo glasbeno idejo, ki je pravzaprav ne moremo deliti ali izenačiti s preostalimi.

Osrednji recenzentski dogodek Radia Študent namenjamo madžarskemu projektu Tamása Kátaia, ki je bolje poznan pod imenom Thy Catafalque. Dejstvo, da je ta projekt med obetavnejšimi metalskimi zasedbami pogosto spregledan, nas lahko nič hudega sluteče zavede, da je projekt novejši, pa vendar je resnica ta, da Katai že od leta 1998 kuje edinstveno in kakovostno godbo. Plošča z naslovom A Gy​ö​ny​ö​rü Álmok Ezut​á​n J​ö​nnek je izšla letos novembra pri založbi Season of Mist.

Po dobrih dveh desetletjih ustvarjanja glasbe, ki se nikakor ne opira na ustaljene žanrske oznake, temveč koherentno združuje avantgardne mešanice ljudske glasbe, elektronike, ekstremnega metala in progresivnega rocka, bi skoraj pričakovali, da so Tamásu Kátaiju ideje pošle. In vendar, kot dokazuje njegov dvanajsti album, Thy Catafalque ne kaže nikakršnih znakov popuščanja, novo ploščo pa lahko postavimo ob bok zadnjima izidoma projekta, albumu Vadak iz leta 2021 in plošči Alf​ö​ld. Plošča Alfö​ld je izšla pred dobrim letom in predstavila nekaj najtežjih metalskih rifov doslej, ki so še vedno ukoreninjeni v spominu. Nova plošča se s predhodniki ne želi meriti v goli surovosti. Oddalji se od hladnih norveških fjordov in sprejme vplive neskončnih madžarskih ravnin in bogate ljudske zapuščine, ki je skozi stoletja uspevala na rodovitni prsti.

Kot se za solistični projekt spodobi, Tamás Kátai na albumu sam skrbi tako za večji del inštrumentala kot tudi vokalov. Ne moremo pa spregledati dejstva, da je k nastanku albuma pripomoglo še 27 drugih glasbenikov, ki vplive iz neskončnih ravnin razvlečejo čez celotno oblo. Eno od očitnih vprašanj, ki se zato poraja, je zagotovo, kako se pravzaprav lotiti in pripraviti na tako razgibano glasbeno izkušnjo, ker tolmačenje glasbe Thy Catafalque od poslušalca terja nemalo dela in orodij. Ob odpravi na pot med obvezno opremo moramo vključiti kvalitetne prevode, poglobljen učbenik madžarske zgodovine in dušo, globoko in temno kot nordijski gozdovi. Na poti poslušalcu prav tako ne bosta škodila niti diploma iz glasbene teorije in zemljevid metalskega podzemlja. Vsem preostalim, ki morda analitični pristop do glasbe vnaprej zavračajo, je Kátaina albumu ponudil odlično alternativo, ki daje možnost prostodušno razpeti jadra in se prepustiti nepredvidljivim vetrovom. 

Novo ploščo Thy Catafalque je spraviti v besede vsaj tako težko, kot je to nesmiselno. V desetih skladbah se udarni metalski rifi srečajo z oudom z Bližnjega vzhoda, grškim bouzouki, turškim sazom in mnogimi drugimi tradicionalnimi inštrumenti, ki skupaj v sebi nosijo pisano identiteto albuma. Plošča je kljub močni konkurenci znotraj diskografije projekta najbolj pester in raznolik izdelek od izida plošče Geometrie iz leta 2018, ki tako tudi za vse poznavalce starejših albumov ponuja mnoge novosti. Kljub kompleksni zgradbi Kátai ni spregledal dejstva, da se mora glasba konec koncev povezati s poslušalcem. Uvodna skladba z nalezljivim refrenom in melodičnimi vokali tako zleze pod kožo tudi tistim, ki jim je madžarščina popolnoma tuja. Začetnim spevnim kitarskim rifom sledi komad Mindenevö, ki kot neusmiljen udarec z bičem, z bolj metalskim, rjovečim vokalom, tremolo kitarskimi linijami in nepopustljivimi bobni predstavlja najtežjo skladbo albuma. Različni zvočni vzori se tako uravnoteženo izmenjujejo vse do zaključne skladbe Babylon, priredbe istoimenskega komada progresivne madžarske zasedbe Omega iz leta 1987.

A Gy​ö​ny​ö​rü Álmok Ezut​á​n J​ö​nnek je izredno presenetljivo, skoraj čudežno delo. Po dvanajstih albumih in petindvajsetih letih je Kátaijevo delo s ThyCatafalque sveže in edinstveno, brez kančka zastarelosti, ki bi ogrozila njegovo, do zdaj že patentirano zvočno sliko. Skoraj prelahko ga je primerjati s ploščama, kot sta Vadak ali Alf​ö​ld, pa vendar bi bilo to narobe. Letošnje delo si pot utira v popolnoma drugačnih glasbenih vodah in si zasluži priložnost in pozornost ne le metalske množice, temveč tudi ljubiteljev preostalih žanrov.