Counter, 2016

Če je kdo računal na to, da bo montrealski producent in glasbenik po sedemletnem albumskem premoru bistveno predrugačil svojo estetiko, se je motil. Ja, Tiga tudi s svojim tretjim albumom ostaja zvest prepoznavnemu pisanju stajliš plesnih pop elektronskih skladb, v katerih ne manjka (samo)ironičnega duhovičenja in igrivosti. No, ker se je vmes zgodil vzpon EDM-a, bi bilo lahko tudi drugače. Toda zakaj bi se lotil nečesa, kar bolj ali manj dobro počnejo že drugi, ko pa mu je uspelo iznajti formulo, s katero tako rekoč vedno ostaja v stiku z aktualnim klubskim plesnim dogajanjem. Čeprav skladbe z albuma 'No Fantasy Required' v ničemer niso bistveno drugačne od tistih, ki so ga pred petnajstimi leti izstrelile na klubsko sceno, še vedno ostaja eden najbolj iskanih didžejev. Pa naj gre za kontekst velikih EDM-ovskih veselic ali pa podtalnih klubov, ki še vedno prisegajo na techno in house smernice. Njegovih skladb resda ne boste našli na vrhovih plesnih lestvic, se pa v njih skrivata hedonizem in šarm, ki nobenega plesišča ne pustita ravnodušnega. In nič drugače ni zdaj s skladbami z novega albuma. Tiga je še vedno v zelo dobri, celo izvrstni ustvarjalni kondiciji.

Pa bi lahko bilo tudi drugače. Na začetku kariere se je namreč znašel v pojavu takrat popularnega electroclasha, ki pa se je zelo hitro izpel. Tiga je pravzaprav eden redkih producentov, ki jim je uspelo premostiti ta zaton in celo unovčiti takratno priljubljenost. Verjetno bi razloge za to lahko iskali na več koncih, toda v Tigovem primeru se še najbolj umesten zdi ta, da je s svojo glasbo že takrat precej izstopal iz standardnega electroclash obrazca. Medtem ko je večina producentov navdih takrat našla v glasbi iz osemdesetih, ki je vsaj pri alternativni publiki sodila na stran dobrega okusa, se je Tiga denimo brez zadržkov spogledoval tudi z miami vice estetiko. Zato se danes, ko so se okusi demokratizirali in se iz naftalina vleče tudi tiste najbolj osladne popevke iz osemdesetih, zdi, da je sam že takrat vedel nekaj več kot drugi. No, morda še bolj kot njegove skladbe si je naklonjenost širše publike pridobil z izvrstnimi remiksi, med drugim za Depeche Mode, Pet Shop Boys, Mobyja in LCD Soundsystem. Vsaj skozi prizmo njegovih albumov prav te reference ponudijo najtrdnejšo oporo. Ker pa ob sintpopu z eno nogo še vedno ostaja v stiku s technom, housom in electrom, ostaja zanimiv tudi za klubsko publiko. Malce pavšalno bi ga lahko okarakterizirali kar za nekakšen rejverski ekvivalent LCD Soundsystem.

V nedavnem intervjuju je dejal, da je zanj kot poslušalca format albuma postal skoraj povsem irelevanten. In nekaj podobnega velja tudi za njegovo vlogo albumskega ustvarjalca. Skladbe z njegovih treh albumov bi namreč precej zlahka premešali, pa jim s tem ne bi pravzaprav nič odvzeli. Ja, Tigovi albumi so pač bolj zbirke skladb kot nekakšne smotrno zaokrožene celote. Kar pa ni nujno slabo. Na vseh treh albumih je namreč dovolj skladb, ki so se in se še bodo privržencem plesne glasbe vtisnile v dolgoročni spomin, tudi z novega albuma. Singla 'Bugatti' in 'Plush' sta bila plesiščna hita tako ali tako že pred izidom albuma, podobna usoda pa bržkone čaka vsaj še dve ali tri nove skladbe, še najbolj verjetno tiste, ki jih je ustvaril s pomočjo kolegov Matthewa Deara in Hudsona Mohawka. 'No Fantasy Required' ni plošča, ki bi potešila apetite radovednih, avanturističnih poslušalcev, ponudi pa tako rekoč vse, kar si lahko zaželi privrženec dobrega, klasičnega pop elektronskega songwritinga. Takega, ki se izvrstno znajde tudi na plesišču.