Kranky, 2013

Po lanskoletnem sodelovanju z Danielom Lopatinom, ki je obrodilo odlično ploščo Instrumental Tourist, se produktivni kanadski glasbenik Tim Hecker letos vrača s samostojno ploščo. Heckerjeva glasbena zgodba se je sicer začela nekje na prelomu tisočletij, od takrat do danes pa je izdal kopico plošč, ki so tako ali drugače raziskovale koncepte ambientalnosti, hrupa in kontinuiranega zvoka ter se igrale s kontrasti med digitalnim in analognim, privlačnim in odtujajočim, preteklostjo in prihodnostjo. 

Heckerjeve plošče so zaokrožene celote, pravi svetovi v malem, ki poslušalca na veličasten način popeljejo od velikega poka do apokalipse. Plošča Ravedeath, 1972 iz leta 2011 je v svoji mogočnosti spominjala na Glassov Koyaanisqatsi v smislu, da ji je v dobrih petdesetih minutah uspelo razbuditi širok nabor čustev, povezanih s podzavestnimi podobami ognja, oceanov, vetrov in gozdov, ki jih dojemamo kot simbole nastanka našega planeta oziroma vsega okoli nas. Torej, glasba Tima Heckerja v nas prebuja tako tremendum kot fascinans, hkrati pa je ena redkih, ki jo upravičeno subjektiviziramo pod pojmom zvočna pokrajina.

Plošča Virgins je sestavljena okrog klavirja in orgel, kar pa ne pomeni, da na njej ni kopice pihal in ostalih akustičnih inštrumentov. Konec koncev so Heckerju na snemalnih seansah v Seattlu in Reykjaviku delali družbo skladatelji in multiinštrumentalisti Ben Frost, Nico Muhly in Valgeir Sigurdsson, Tim pa je nato v zavetju svojega studia žive posnetke mojstrsko poškodoval. Uspelo mu je najti ravno pravšnje ravnotežje med toplino posnetega materiala in brutalnimi rezi vanj. Heckerjeve produkcijske intervencije so seveda zopet odlične: pogumne, teksturirane in v svoji surovosti esencialno lepe.  

Presunljivo je, kako Heckerju uspe iz v svojem bistvu obteženih glasbenih prijemov, kot sta noise in drone, ustvariti takó zračno, lebdečo, eterično glasbo. Kontrast je še najbolj očiten v pesmi Live Room, kjer v bistvu prav surovi hrup poskrbi za pozitivno, ekstatično razrešitev napetosti, ki jo ustvari vztrajni, živčni klavir. Plošča Virgins si privošči tudi skorajda povsem akustične, neobdelane trenutke (komad Black Refraction spominja na pesmi Hauschke in Nilsa Frahma), ki so učinkoviti antipodi bolj intenzivnim momentom.

Tim Hecker je torej s svojo novo ploščo znova navdušil. Gre za odličen izdelek, ki ga odlikuje spektakularen, cinematičen zvok in ki se poslušalca dotakne na neki globlji ravni.