Streamarnica, 2021

Timo Radovič ustvarja beate in podlage za hiphop komade. Med drugim je soustvarjal z novomeškim raperjem Mirkom Groznim, ko smo ga poznali še pod imenom Atila, z raperjem Borisom je leta 2009 izdal Mikstejp, leta 2014 pa je začel ustvarjati pod imenom Timoprodukcije. Aprila letos je izdal svoj drugi album pod tem aliasom, sestavljajo pa ga raznovrstni komadi, za katere je doma sproduciral sinte, base in beate, nato pa v njih pogostil znana in manj znana imena domače raperske scene, ki so prispevala svoje veščine tekstopisja in rapanja.

Kot diplomant ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter navdušenec nad serijo Breaking Bad je Radovič album naslovil Modri kristal, po značilnem Heisenbergovem metamfetaminskem produktu, ki zaznamuje stik med kemijskim laboratorijem in gangsterskim podtaljem, morda tudi med Timovo lastno izobrazbo in ulično naravo hiphopa. Naslov ima sicer samo estetsko vrednost, tako kot naslovnica, ki s svojim dizajnom bežno aludira na My Beautiful Dark Twisted Fantasy hiphop mogotca Kanyeja Westa, ne da bi se album nanj navezoval tudi kako drugače.

Producent je pri stvaritvi beatov namenoma uporabil nekoliko starejšo opremo, in sicer MIDI-sekvencer Akai MPC2500 iz leta 2005. Z njim je proizvedel anahronistično ostre in nekoliko hrapave beate, njihov oldskul zven pa učinkuje krasno. Nasploh so glasbene podlage močnejši aspekt albuma, nanje pa je gotovo ponosen tudi avtor, ki je pred kratkim izdal inštrumentalno verzijo albuma z naslovom Blue Rock. Poleg kitarista Boruta Peršeta - Hefeja in turntablista DJ NBGT-ja je Timo pri albumu Modri kristal sodeloval s številnimi domačimi vokalisti. Če jih naštejemo – to so Boris, Drobiž, Mirko Grozny, Wera Bestrd, Amo Socialec, Moondivers, Sajkoslav, Povšo, Vazz in Kurto A.J.. Vsi od naštetih so raperji, le Moondivers oz. Miha Beg je primarno pevec in producent outsiderskega synthpopa.

Besedila na albumu se ukvarjajo z družbenimi tematikami, samoironično gledajo na življenje, svoje mesto na plati pa najde tudi antiljubezenska balada. Najbolj izstopajoča v pozitivnem smislu sta komada Ko se prižgejo luči, v katerem gostujeta Mirko Grozny in DJ NBGT z vtisi urbanega življenja in stanovanjske problematike, ter Tok misli z Vazzem, ki na pristen način zveni kot pijano, vrtoglavo kolovratenje skozi večer. Omembe vreden je še komad Sama z Moondiversom o ambivalentni ljubezni kot igri, ki zmore nasititi čutne zaznave, ne pa tudi potešiti samoto. Ta edini neraperski komad na plati poleg sicer neutemeljenega paradoksa »skupaj, a sama« ponudi še prepričljiv opis ljubezni, kar komad drži skupaj.

Komad F.D.D. učinkuje manj posrečeno. Ustvarjalci ga otvorijo s kritiko individualizma, a se Mirko Grozny in Sajkoslav kmalu spotakneta ob svoj jezik in padeta v jarek moraliziranja o stanju dandanašnje masovne popkulture. Fraza »fuk, drek, droge – vse, kar hočeš slišat« je ponesrečena kritika glasbene industrije, ki ne bi bila več relevantna niti pred 50 leti, kaj šele danes, in se zato sliši kot boomersko jamranje. Saj ne, da kritika ni na mestu, le vsebinsko je čisto prazna. Albumu ne manjka niti šovinizma, recimo v komadu Ill Street Team, v katerem Boris in Drobiž pojeta o bejbah, ki so tam zato, da sta jim všeč, ter homofobnih opazk v komadu Kombinat, v katerem Mirko Grozny, Wera Bestrd in Amo Socialec ugotovijo, da so jih vladajoči »spet u šupak«, medtem ko »smo se kregal o gejih pa lezbah«. Isti komad svojo relevantnost črpa iz političnega vokabularja, kar pogosto učinkuje prisiljeno in neinformirano, in je v tem pogledu šibkejši od tematsko sorodnega Ko se prižgejo luči.

Še najmanj uspešen je Povšev Kle k sm doma, ki s svojim big brain besedilom o socialnih razmerah v Novem mestu pove več o avtorju kot o njegovem okolju. Pritožuje se nad faloti, ki grafitirajo njegov hood, opisuje, kako je »tetoviran z barkodo za bejbe na poziv«, dno pa doseže z opisom »cigota«, ki ima »usrano rit«, je »zblojen k žival« in krade po hišah. Gre za neokusen in nepotreben portret Romov na Dolenjskem, ki – četudi gre morda za resnično zgodbo – »cigota« ksenofobno predstavi kot nekega iracionalnega Drugega. Ker kritizira s položaja privilegiranega, komad Kle k sm doma tako poleg prostaškega madeža na albumu Modri kristal predstavlja tudi izdajo izročila hiphopa, ki je po izvoru godba črncev – deprivilegirane manjšine. Rečeno drugače, to je nekako tako, kot bi belec rapal o tem, kako črnci kradejo.

Stranski učinek raznolikega nabora raperjev je nenadzorovan skupek njihovih posameznih pristopov in prizadevanj, saj kaže, da so imeli pri pisanju besedil proste roke. Po principu »preveč raperjev, kilavo dete« album Modri kristal podleže neenakomernosti, pri čemer dobri momenti ne morejo kompenzirati slabših. Namesto brezpogojnega sodelovanja z znanci bi bilo za kompilacijo bolje, če bi producent Timo Radovič temeljiteje pretehtal, s kom sodeluje in komu zaupa tekstopisje. Produkcijsko gledano, so njegove podlage namreč kakovostne, nekatera besedila pa pustijo slab priokus, kar bi moral dojeti tudi sam, saj se pod album podpisuje kot njegov avtor. Le upamo lahko, da izbruhi sovražnosti v stihih niso toliko rezultat negativne nastrojenosti raperjev, temveč prej neodgovorna posledica njihove politične nepoučenosti.